trinca
|
Pred časom sem na tem forumu kot odgovor na podobno vprašanje neposredno dala vedeti, da svoje dojenčice ne pustim cepiti. Od takrat mi veliko mamic piše na privat in želi vedeti, kako stvar poteka. Ker je zanimanja za to temo očitno veliko, objavljam to, kar sem odgovorila zasebno tistim, ki so mi pisali.
Niti slučajno ne prepričujem, temveč zgolj informiram in podajam svojo izkušnjo.
Midva z možem najine dojenčice, ki je zdaj stara 7 mesecev, ne
dovoliva cepiti. In je tudi v prihodnje ne bova. O cepljenju, njegovih posledicah in
stranskih učinkih sva veliko prebrala na slovenski spletni strani
http://www.kid-pina.si/~svod, na ameriški spletni strani http://www.thinktwice.com in na nemški http://www.impfkritik.de. Prebrala
sva tudi nekaj strokovne literature in več poljudno znanstvenih člankov na to
temo. Po vsem prebranem, po pogovoru s štirimi pediatri, ginekologom
porodničarjem, imunologom, internistko in zdravnikom homeopatom sva sprejela najino odločitev in z njo veliko odgovornost za varnost najinega otroka.
Ko se odločiš za necepljenje, te tvoj izbrani pediater prijavi oz. ovadi,
kar mu je naročeno z zakonom. Seveda potem zaradi nezaupanja ne želi več biti
tvoj izbrani pediater. In z iskanjem drugega pediatra se začne pot od Poncija do
Pilata. Mi smo preklicali vse ljubljanske zdravnike, tudi zasebne, pa nas,
ker nismo našega dojenčka želeli cepiti, nihče ni hotel vzeti. Sicer pa od vseh
zasebnikov v Ljubljani samo dve zdravnici pogojno tolelirata necepljenje.
Vendar te ne vzameta, če nimaš dojenčka tam od rojstva. Oz. te ne vzameta,
če ju izbereš kot alternativo za zdravnika, s katerim nisi zadovoljna. V
kamniškem zdravstvenem domu dela en pediater, ki te vzame, dobro pa je, če
te kdo priporoča. Problem tam je, da se direktor ZD ne strinja z necepljenjem
in zato menda temu pediatru dela probleme. Čakalna doba pri njem je precej
dolga, mi smo v začetku septembra dobili termin za konec novembra.
Sicer pa je z zdravljenjem zadeva zakonsko urejena tako: če otrok zboli za
katero od bolezni, proti kateri se cepi, te mora zdavnik vseeno sprejeti in
tudi zavarovalnica krije stroške zdravljenja. Razen ovadbe pri sodniku za
prekrške torej drugih pravno formalnih posledic ni - so samo finančne.
Za vsako cepljenje, ki se mu izogneš, si pozvan na sodišče k sodniku za
prekrške in plačaš najmanj 30.000 sit kazni; odvisno od sodnika, ki kazen
določa. Sodnik tudi določi zakonski rok, v katerem moras necepljenje
odpraviti. Če tega ne naredis, se stvar znova zavrti od začetka. Naši otroci
naj bi bili do dopolnnjenega 18 leta cca. 17 krat cepljeni. So pa luknje v
Zakonu o nalezljivih boleznih in dober odvetnik te lahko reši tega plačila.
Vendar pa plačaš odvetnika. Če se odločiš za pot z odvetnikom, pomagaš tudi
drugim staršem, saj se na ta način ustvari presedan, po katerem naj bi se po
razsodbi ravnali vsi sodniki. Kakšna je praksa zaenkrat še ne vem, ker
nobena zadeva še ni bila tako daleč speljana.
Če imaš zdravnika s širokim obzorjem, ki ni popolnoma predan doktrini, te ne
bo prijavil. Jaz takšnega nisem našla.
Pogosto se zgodi, da necepljenega otroka ne želijo sprejeti v vrtec (kar ni samo protizakonito, temveč je tudi v nasprotju z našo ustavo). V tem primeru
narediš prijavo na Ministrstvo za šolstvo in šport, naslovljeno na ministra.
Minister zadevo takoj odstopi v reševanje Inšpektoratu RS za šolstvo in
šport, ki potem ukrepa v skladu s svojimi pristojnostmi- kar pomeni, da inšpektorat opravi izredni nadzor v dotičnem vrtcu. Hkrati nasloviš pritožbo na vodjo Sektorja za predšolsko vzgojo na Ministrstvu za šolstvo in šport, ki mora v
zakonitem roku pozvati vrtec k odpravitvi nezakonitega ukrepa (mislim, da je
zakoniti rok 8 dni), vendar pa ima možnost sankcioniranja samo inšpektorat.
Sicer pa je po mojih podatkih s cepivi takole: za prva tri cepljenja
(kombinirano cepivo proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hibu in
otroški paralizi) je cepivo sintetično in je manj nevarno od tistih, ki vsebujejo
oslabljene viruse (npr. proti ošpicam). Za prva tri cepljenja in naslednje
revakcinacije uporabljajo naši pediatri večinoma belgijsko cepivo, ki naj bi
bilo bolj varno in manj sporno od ameriškega in japonskega. Vendar ima lahko
seveda kljub temu stranske učinke in resne posledice. Mnogo bolj
diskutabilno in kontroverzno je cepivo proti ošpicam, rdečkam in mumsu- boleznim, ki same po sebi niso nevarne (razen morda v izrednih primerih ošpic, ki pa so praktično izkoreninjene), saj to cepivo vsebuje oslabljene viruse, je torej
živo cepivo.
Moja dojenčica je zelo zdrav otrok, zbolela ni niti takrat, ko sem jaz imela
gripo, niti, ko sem imela virozo in tudi takrat ne, ko je bil bolan mož.
Nikoli še ni bila prehlajena ali imela kakšnih drugih težav - razen
displazije kolkov, ki pa jo je na žalost podedovala po meni (pa je že pozdravljena).Je
pa res, da jo še zmeraj, razen enega obroka dnevno, polno dojim. Podobne
izkušnje imajo tudi straši tistih necepljenih otrok, s katerimi imam stike jaz.
Potrebno je dobro premisliti, katero odločitev sprejeti, saj stvari niso
tako črne ali tako bele, kot jih prikazujeta farmacevtska industrija ali nevladne
organizacije in društva za boj proti cepljenju. Obe veji prikazujeta seveda
podatke v svojo korist in so njune raziskave ciljno usmerjenje. Resnica je,
kot vedno, nekje vmes. Da jo najdemo in spoznamo, pa potrebujemo vsi veliko
starševske modrosti. Midva z možem sva se odločila tako, da bova s svojo
odločitvijo lahko živela, tudi če se zgodi kaj nepredvidenega. Oz. sva
sprejela tisto odločitev, za katero misliva, da bova z njo lažje živela.
Lp, Trinca
|
Natisni
šele najbolj razvija se prav gotovo okvari, saj se po cepljenju dogajajo reakcije v telesu. Tako lahko otroci postanejo preobčutljivi na dol. snovi. 
), da govorijo "sej ne bo nobenih stranskih učinkov", kar pa po mojem mnenju tud ni prava reakcija na vprašajne "kako postopati v primeru stranskih učinkov". 
