josephine27
|
IZVIRNO SPOROČILO: Lucyn
Hvala vsem za mnenje. Strinjam se s tistimi, ki pravite, da naj bi bila skupaj tako v dobrem kot slabem. Strinjam se, da brezposelen partner potrebuje vso podporo. Vendar... Jaz možu nisem nikoli očitala, da nima službe, ne sedaj, ne pred leti ko je bil v isti situaciji. Razumem da so težki časi in kot sem omenila mu brezposelnost sploh ne zamerim. Od vedno sem imela boljšo plačo kot on, od vedno sem več prispevala v družinski proračun in to se mi ne zdi nič narobe. Ja, noro sem ga ljubila in tudi zato se mi ni zdelo nič narobe, da pri gospodinjskih opravilih bolj malo sodeluje, saj smo prej živeli v majhni garsonijeri, bila sva še sama oziroma z enim otrokom in zato ni bilo veliko dela. Sedaj pa živimo v hiši, ki je avtomatsko potegnila za sabo več dela (čiščenje dveh kopalnic in enega wcja, medtem ko smo prej imeli le manjšo kopalnico...) in poleg tega nas je vedno več (več pranja, likanja....). V teh letih odkar smo v hiši sem jaz prevzela večino gospodinjsih opravil, on pa je opravljal ostala hišna dela (pleskanje,...). Vendar kot sem omenila, sedaj sem na bolniški, potrebujem počitek. Želim si, da bi mi pomagal pri gospodinjih opravilih, ker sama enostavno vsega ne zmorem več. Od njega nisem nikoli zahtevala, da več dela kot prej, ampak sem želela, da mi priskoči na pomoč pri gospodinjskih opravilih. Od tukaj izhaja moja jeza do njega, medtem ko jaz kuham, likam,... on večinoma sedi za računalnikom ali gleda TV. To se mi ne zdi prav! Kar se tiče vzgoje otrok imava na žalost različne poglede. Vem da nisem idelana mami, vendar se trudim po svojih močeh. Od vedno sva si želela dva otoka, punčka, ki je sedaj na poti je sad najine ljubezni, pa čeprav se je zgodila nepričakovano. Skupaj sva se odločila, da jo obdrživa. Da bi pa v službo šla že po treh mesecih porodniške mi na kraj pameti ne pride. Kako pa naj jo potem dojim (v službo se vozim skoraj 40 minut)?
Ja, skupaj sva že 12 let. Seveda je bilo v zakonu tudi nekaj padcev (teh ni bilo malo, sploh v zadnji letih), ki pa so jim vedno sledili vzponi. En tak padec preživljamo sedaj. Na žalost je mož po karakterju tak, da malo govori o svojih čustvih, zelo nerad se pogovarja o težavah, raje se obrne in gre stran. Tudi terapevta sem mu že predlagala, a se ne strinja, saj je mnenja, da morava najine stvari midva reševati ne pa tujci. Jaz mislim, da razumem njegovo stisko ker je brezposeln, in poudarjam, tega mu nisem nikoli očitala. Zdi se mi pa da on razume mojo stisko. Zaradi finančnih težav in tudi zaradi težke nosečnosti. Joj, kolikokrat sem krvavela in se bala, da bom izgubila najino pikico... Zato od njega pričakujem, da se prilagodi trenutni situaciji in zaživi malo drugače. Da popazi na vsak evro, ko gre v trgovino in da mi pomaga pri gospodinjskih opravilih. Da se je pripravljen tudi čemu odreči (skutke) dokler nam zopet ne posije sonček. Da začasno odstopi od svojih idealov in osebnih želja in dokler ne najde svoje sanjske službe prime tudi za druga dela. Mar res pričakujem preveč?
Kar se tiče predloga o ločitvi si v dnu srca tega ne želim, to sem mu predlagala povsem iz obupa. Zato sem vas prosila za vaše mnenje. Ker se res počutim kot v labirintu in ne vidim ven izhoda... Še enkrat hvala vsem, ki ste me brali in mi svetovali.
tale post se pa bere precej drugače kot prvi. zakaj mu tega, kar si tu napisala direktno ne poveš? povej mu svoje občutke, kaj te skrbi, pogovorita se, druge rešitve tu ni. če ni vajen čistiti sam se lahko dogovorita tudi tako, da ti takrat ko ti čistiš pomaga oz. čistita skupaj. napr. ti brišeš prah on pa ta čas sesa... ko sva se z mojim preselila skupaj ni bil vajen delat nič pa se je počasi navadil vsega. včasih moški rabijo malo več spodbude na tem področju.
kar se tiče financ pa zaupaj mu svoje strahove in mu črno na belem pokaži v kakšni finančni sitaciji ste. mislim, da bo razumel, da trenutno varčevanje nujno potrebno in se bo kakšni stvari tudi odrekel.
_____________________________
|
Natisni
kapo dol
imel mnenje, da se šlepam na njegovih plečih. 
. 
