pilka
|
pozdravljeni gledam v ekran in ne vem kje bi začela in če bi sploh. vem pa da če ne spravim tega nekako iz sebe se mi bo še zmešalo. prihodnji mesec pričakujem otroka, redno študiram, s partnerjem sva si ustvarjala dom ko je pred nekaj meseci počilo in se je odločil po čisto brezveznem prepiru, da si tega več ne želi. na začetku je bilo zelo težko, se preseliti nazaj domov in se sprijazniti z dejstvom, da bom pač sama za vse. nekaj časa sem se še krivila in težko preživela vsak dan, potem sem ugotovila, da sem za to vezo dejansko dala najboljše kar sem lahko in žrtvovala prenekatero stvar, da bi nama uspelo. odkar sem prišla do tega spoznanja in sem objektivno lahko predelala celotno vezo pa je vsak dan spet še slabše. zasovražila sem ga tako, da več sploh ne morem spati, normalno funkcionirati z ljudmi okoli sebe, nažiram se s hrano in se cele dneve jočem. polovico dneva razmišljam samo o stvareh, ki mi jih je vrgel v obraz ko sva končala (če se ne mislim pomirit, nehat jokat, bo dal denar pa bova šla na splav - v 4. mesecu nosečnosti, z otrokom ki si ga je on želel še bolj kot jaz). take in drugačne besede so me zdaj začele dobesedno preganjati in dušiti iz dneva v dan. seveda krivim spet sebe nazaj, ker sem mu vrjela da želi družino, psa in vse kar je balzam za ušesa vsake ženske. enostavno ne razumem ga, to si najbolj želim od vsega, odgovore zakaj je naredil otroka ženski ki jo je tako zelo "ljubil", čez nekaj mesecev pa si enostavno premislil in krivdo zvalil na mene. in odg ne bom nikoli dobila, kadarkoli sem ga to vprašala sem nazaj dobila - jaz sem svoje povedal, kregat se ne mislim. in izvisim brez vsega ker ni nič povedal s še večjim sovraštvom in jezo kot prej. otroka seveda bo priznal in bo najboljši očka svoji "princeski" po njegovih izjavah. sem kar močno prepričana da je to le še ena prazna obljuba, a nočem pred njim komentirat - za svojega otroka želim najboljše, z njim ali brez njega. slišim kako zdaj uživa na vseh možnih področjih, jaz pa samo tonem. vse skupaj je močnejše od mene, vsa čustva se mi samo kopičijo in imam občutek da bom eksplodirala. nikoli še nisem čutila takšne jeze, razočaranja, sploh ne vem če obstaja ime za takšna čustva. včasih se počutim nesposobno, me je strah kako bom sploh izpeljala materinstvo sama, bom dovolj močna za 2, ko pa se potolažim da bo že šlo, da bom zmogla, se pa strem pod pritiski čustev, spominov in obtoževanja. kako naj z njim sploh komuniciram če pa v meni tako zelo vre, da komaj diham? z nikomer se o tem ne pogovarjam, morda kdaj delujem slabe volje, a krivim zato hormone. ne morem se izpovedati, mislim da bi se kar zlomila če bi mogla o tem govoriti na glas, pretežko je. ah, sem res mislila, da bo kaj bolje če spravim vsaj del tega vsaj na ekran. pa ni. lp
|