harley
|
Rada bi vam zaupala mojo situacijo vendar vas že vnaprej opozarjam, da ne bi rada brala moraliziranja in napadanja popolnih ženic. Imam 20 let! Z bivšim fantom sva končala približno leto nazaj, ves čas pa ostajala na zvezi. Če definiram, to pomeni, da sva se vsak dan slišala, si stala ob strani ob vseh možnih situacijah, ohranjala neki dober in odkrit prijateljski odnos z občasnimi spolnimi odnosi. Zase ne morem reči, da sem ga v tem letu prebolela oz. da do njega nisem čutim več ljubezenskih čustev in prepričana sem (bila), da on čuti podobno. Stvar je v tem, da sva končala ker sem zavrgla 4 leta najine zveze, ker sem spoznala nekega fanta in mislila, da bo sledilo res neki pametnega in oprijemlivega.....ok! To bi bila nekako moja predzgodba! Zdaj....narazen sva bila približno 10 mesecev, ko sm zvedela, da sem noseča. Otroka sem se odločila obdržati, doma imam namreč 100% podporo in s splavom se nisem strinjala, kljub temu, da mi ga je on sprva predlagal, nato pa kmalu idejo opustil ker me ni hotel v to siliti. Dogovorila sva se, da bo najin odnos ostajal isti ter da se ne bova zaletavo spuščala v zvezo. Nato sledijo prvi meseci moje nosečnosti, ki so bili precej zmedeni. Mene so normalno prevzeli občutki, da bom imela otroka in zdelo se mi je, da se ga nekako tudi sam veseli. Redno sva se slišala, zanimal se je za moje počutje, občasno sva se tudi videla. Potem se je najin odnos stopnjeval naprej tako, da je začel spet prihajati k nam domov, objeta sva ležala na postelji, gledala filme, se crtala, si rekla, da se imava rada na dnevnem nivoju, spet sva govorila v starih ljubkovalnicah in se igrala stare prismuknjene igre. Dobila sem občutek, da se najina čustva razvijejo vzporedno, predvsem sem mu pa popolnoma zaupala in počasi znova odpirala srca in si potiho želela, da bi se stvari uredile tako kot je treba. Ne rečem, da je bil popoln, še vedno je stalno hodil ven, zapravljal denar za alkohol in tako dalje vendar sem ga skušala razumet, da se njegovo življenje ni še bistveno spremenilo ter da bo kmalu sprejel odgovornost za otroka. Redno mi je tudi ponavljal, da nisva par al karkoli podobnega vendar me hkrati tudi bodril z mislimi, kako bo, ko bom rodila ter da mi bo pomagal ponoči z otrokom, zjutraj pa odhajal v službo. Vse to mi je bilo normalno všeč in tudi njegova pozornost mi je ugajala. Neumna pa sem bila ker sem nama dovolila, da prestopiva tisto prijateljsko mejo in s tem tudi dodatno zmedeva najin odnos. Naenkrat se je začel obnašati bolj hladno in dobila sem občutek, da si ni več podoben. Potem je šel z mano na morfologijo, na najih prvi skupen ultrazvok ter mi takoj po tem povedal, da se je zapletel z drugo žensko. Sledile so izjave, ki jih nikoli nisem pričakovala. Da so ga zaradi mene in otroka zavrnile že štiri ženske, da od sedaj naprej se bo oklepal vsake take priložnosti kot je to dekle, ki razume, da pričakuje otroka z drugo, da težim že celo nosečnost, da nisem več zabavna in še cela vrsta podobnih izjav. Čez nekaj dni sem zvedela, da sta skupaj že nekaj časa, sam pa trdi, da sta par od trenutka, ko mi je povedal za njo. Rekel je, da je nesrečen ter da bo skušal poiskati srečo z drugo žensko. Posledice naj bi nosil sam, če se izkaže, da se ni prav odločil Ne vem, verjetno sem si sama kriva, ker sem si dovolila zopet navezat nanj. Česa podobnega nisem pričakovala in zanj bi dala vedno roko v ogenj, da česa takšnega ne bo storil. Zdi se mi, da je bil dvoličen in zelo dvoumen. Zdaj se obnaša hladno, drugim pa trdi neke vljudnostne, vsem znane geste, da sva jaz in otrok na prvem mestu. Meni trdi, da manipuliram z njim. Sama sem prepričanja, da od njega nikoli nisem zahtevala, da se obnaša tako kot se je. Od njega nisem pričakovala vseh nežnosti in pozornosti, ki mi jih je določen čas nudil. Pogosto sem ga vprašala, če počne to zato ker se mu zdi, da mora in mi je za sveto trdil, da to počne, ker si sam tako želi. Pravi, da me je prizadelo dejstvo, da si je prvi našel dekle jaz pa prvič v življenje ne čutim ljubosumja do dekleta, ki se ubada z njim ker se počutim prevzeto od razočaranja nad najdražjo osebo v katero sem imela najbolšo vero in najvišje zaupanje. Ne morem se znebiti občutka, da se mi samo vrača, ker sem mu lansko leto storila podobno. Tudi sam primerja situacijo z lansko. Je res isto? To se je zgodilo nekaj dni nazaj. Apetit mi je popolnima izginil, silim se čim več jesti ker nočem vplivati na mojo punčko vendar se mi vsak grižljaj upira. Ponoči ne morem spat ker tuhtam zakaj je to storil in sem čez dan vsa utrujena in neprespana. Jezna sem nase ker se ne morm zbrat in biti dovolj močna, da me situacija ne bi tako potrla. Bojim se kako vse to občuti otrok. Zdi se mi, da je bolj nemirna. Čutim več njenih gibov kot običajno. Nisem več prepričana, ali želim ostati v kontaktih z njim al prekineva vsakršne odnose. Ne vem katere moje odločitve bodo posledice moje jeze in prizadetosti in katere resnično pametne. Ves čas sem vedela, da ni še popolnoma sprejel odgovornosti vendar sem bila prepričana, da jo bo, ne v smislu, da bo postal moj partner ampak, da bova ohranjala odkrit in korekten odnos. Sedaj nisem niti več prepričana, če ga želim prisotnega v otrokovem življenju saj ga ne vidim več tako zanesljivega kot sem ga včasih. Bo prihajal in odhajal? Bo res otroka postavljal na prvo mesto? Sicer vem, da je še prezgodaj za kakršnekoli odločitve vendar veliko premišljujem od tem. No, to je moja zmedena izpoved. Prosim vas za kakšnem nasvet in mnenje, vem da je marsikakšna izmed vas doživela podobne stvari, nekatere še mnogo hujše stvari....prosim pa vas, da mi ne očitate zakaj se nisem odločila za splav ker kljub vsemu do sedaj še nisem občutila pomislekov in če bi zavrtela čas, bi se ponovno odločila tako kot sem se!
|