kapica
|
Kako mi je to vse poznano. Moj ati je alkoholik ze odkar pomnim, pa ni sel niti enkrat na zdravljenje, ne vem ce se je kdaj trudil, v glavnem poznam ga kot pijanca.
Pri 16-ih sem sla na sreco v drugi kraj v solo, tako da sem bila samo za vikende doma, pa se to ne redno. Tako da od takrat naprej pravzaprav ne zivim vec doma.
Jaz sama se vedno nisem prisla prav iz tega, strah me je da bo moj moz cez nekaj let tak, da bom tudi sama izgubila vse samo zaradi alkohola kot moja mama.
Alkohola ne morem videt, ze ce samo pivo navoham mi grejo lasje pokonci. In tudi primerjam takoj , ce vidim da nekdo malo spije, je zame ze prevec in se mi zdi odvraten. Pa vem da to ni nic, je normalno, se spije, pa sem in tja, ampak jaz tega enostavno ne morem prenest.
Jaz vem da mi je to zelo pomagalo da sem bila vstran od doma, z atijem nimam stikov, samo kartice - cestitke, vec ne, pogovarjam se veliko o tem z mozem, zadnje case tudi z mamo, kar dolgo nisem mogla.
Tako da ce le mores, pojdita v svoje stanovanje, raje jem samo kruh in vodo, kot da se kdaj s pijancem skupaj pod eno streho zivim.
To je sigurno tudi za tvojega moza psihicno naporno, verjetno sam tezko to sprejema, oz. dozivlja.
Ne vem, saj ti nisem kaj pomagala, ampak jaz res pravim, cimdlje od taksnih ljudi. Saj vem, da je odvisnost pac tezko premagat, ampak to ne pomeni da lahko skodujejo s tem ljudem okrog sebe. Mores tudi na sebe mislit, pa naj se ti se tako smili ta oseba.
LP
_____________________________
Sedaj nas je pa pet!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
alkohol!! 
Preveč grozot sem videla in dala skozi zaradi vsega tega in še 1x me lahko samo uniči. 
), a pijan je sleherni dan. Da o vzgoji sina ne govorim (čeprav zatrjujem, da nisem idealna mama v vseh pogledih, a se trudim po svojih najboljših močeh). 
!Jst sem mu povedala,da tako ne morem živeti in tudi on ne...ampak trenutno nimava kam iti...k meni domov ne moreva,moji starši so na štajerskem, midva imava pa vse v ljubljani...dom, službo...Če bi se počutila ogrožena za trenutek seveda nebi razmišljala in bi takoj odšla...tako pa...zakomplicirano...Mislim, da je vsaka situacija drugačna in seveda bi morala premisliti preden sem dajala nasvete...
