petea
|
mini86,
otrok rabi meje, seveda pa je njegova otroška 'dolžnost' jih preizkušati in preverjati, ali še držijo. 
Naloga tebe kot starša pa je, da meje ohranjaš tam, kjer smatraš, da morajo biti. In da si dosledna pri tem, da se je mej treba držati - seveda pa morajo biti realno postavljene.
Je pa to za starše zagotovo veliko bolj naporno kot za otroke, oni se bolj igrajo.
In seveda so veseli, če se igramo z njimi. Zato izkoristi priložnosti, ko se lahko igraš z njim in obrneš celo situacijo na zabavno stran, bosta oba veliko lažje dosegla željeno in se bosta pri tem še lepo imela.
Npr. kadar se moj štiriletnik noče obleči, pa seveda prigovarjanje ne pomaga, je veliko bolj učinkovito, da ga požgečkam in fino pocartljam - časa mi vzame isto, kot če ukazujem, efekt pa je veliko boljši - obleče se sam, in to z nasmehom.
Tudi metoda štetja npr. do 3 deluje - enkrat sem jo bolj iz pomanjkanja idej uporabila, da je šel pospravit igrače, in sem bila zelo presenečena, da so se mu kar zaiskrile oči, ko sem začela šteti ter je kar poletel in naredil željeno.
Hja, je potrebno obilo potrpežljivosti na strani staršev. In vedeti, da so otroci samo otroci in da nekaj nagajivosti morajo ohraniti.
Verjetno nisi prestroga, le skrbna in se sposobna vživeti v vlogo otroka. Lahko da te sedaj tudi malo skrbi, ker veš, da boš kmalu morala razporejati svoj čas in pozornost med dva otroka ter je težko predvideti, kako vam bo uspevalo organizirati zadeve, da boste vsi bolj kot ne zadovoljni in če boš imela dovolj časa in energije, da se boš lahko posvečala obema vsaj približno toliko, kot si želiš.
Če boš imela s sinom vzpostavljeno rutino in ti bo lahko pomagal z drobnimi opravili (kar v tej starosti že znajo in to kot veliki bratje tudi z veseljem počnejo), se boste vsi skupaj imeli veliko lepše z novim družinskim članom.
Srečno!
|
Natisni
