Gina
|
A veš da te jaz niti slučajno ne razumem. Raje prenašaš nekaj, česar ne maraš, kot da bi se rešila tega bremena in ji povedala. Ne, ne štekam niti pod razno. Jaz povem ljudem direkt vse, tudi ko imam težave. Povem najprej prijateljem, potem povem familiji in potem povem še v službi. POglej, stvar je zelo enostavna. Vsi vidijo, da nekaj ni ok, pa karkoli je že s človekom. In potem ugibajo. Najprej mislijo, da so oni kaj narobe naredili, potem se počutijo prizadete, ker jim nekaj skrivaš, pa ker te ne razumejo, pa ker jim govoriš take bedarije,(npr. kot si ti zadnjič mami, da si ne želiš otroka sploh)...v končni fazi ne vedo, pri čem so in ti začnejo polena pod noge metat in se neprijazno vesti do tebe, ti pa posledično trpiš. V vseh primerih je tako. Če pa ubereš drugo taktiko in jim stvair poveš, se pa v ljudeh nekaj premakne. Večinoma si najprej oddahnejo, ker ugotovijo, da se vedeš čudno zaradi svojih problemov, ne pa da si sitna, ker so ti oni kaj naredili, pa pojma nimajo kaj bi to bilo. Naslednja stvar je, da se počutijo tebi blizu, ker si jim zaupala, kaj te teži, poleg tega razumejo tebe, ker se ponavadi skušajo vživet v tvojo situacijo in posledično ti poskusijo pomagat. Ne kakršenkoli način že. Seveda obstaja nevarnost, da te zato tudi zasmehujejo - ravno tega se ti bojiš, kajne, ampak ta možnost je zanemarljiva v primerjavi z ostalimi možnostmi, ki ti situacijo rešijo. Pa četudi se to zgodi, to itak nič ne pove o tebi, ampak kvečjemu o tistem človeku, ki ti to dela. Ne pove to nekaj o njem samo tebi, ampak tudi širnemu svetu. Kaj naj si nekdo misli o človeku, ki zasmehuje nekoga, ki ne more zanosit? Verjemi mi, vsi si bodo mislili o njej zelo grdo, ne o tebi. Tebe pa ne bo nič bolj bolelo kot zdaj, ko ti neprestano (z vzrokom ) sitnari. Kvačjemu manj. Pa še to skoraj ni verjetno, da bi ti zato težila, prej je bolj verjetno, da te bo zdaj pustila na miru, ko ji boš povedala. Jaz tvojo mamo čisto razumem iz nekega stališča. Ona si želi otroka, ti pa ji ne daješ nobenih informacij. V bistuv ni to lepo od tebe. Jaz si tega od svojega otroka ne bi želela, najbrž tudi ti ne. Tvoja mama bi se najbrž rada s tabo veselila tega otroka. Rada bi bila babica. Kaj pa je v tem slabega, če te kaj vpraša? Kaj je slabega v tem, da bi se veselila s tabo, in kaj je slabega v tem, če bi se s tabo žalostila, četudi vsak mesec sproti? Temu se reče empatija, vživljenje v drugega in mnogo žensk premore tega v izobilju. Jaz mislim, da tvoj problem ni tako težko rešljiv, če bi ti premagala strah pred tem, kaj bodo ljudje rekli. Briga te, kaj bodo rekli, od tega ne more biti odvisna tvoja sreča, kajne.
|