ronja
|
pri taprvi sem delala, če se je le dalo (pa vseeno sem bila precej na bolniški, ko me pač niso pustili delat, nekaj tudi v bolnici...), pa profitirala 4 uroinfekte in pljučnico, ki je niso ugotovili 6 mesecev, ker nisem dovolj jamrala in so bili vsi simptomi "kao posledica nosečnosti"... Mala je ob teh obleznih začela zaostajat v rasti, ko se je rodila, pa je bila 2 dni na intenzivni in 5 dni na antibiotikih, ker je tako reagirala (šum na srčku 1. dan in povišana sedimentacija) zaradi mojih bolezni (sicer ji baje ni bilo nič, kot so kasneje ugotovili) - rodila pa se je normalno velika. Ko sem prišla na poporodni pregled, mi je moja bivša g. rekla, da sem imela srečo, da je mala preživela, da v takih okoliščinah navadno plod umre... V drugo sem imela drugo ginekologinjo, ki me je takoj pogruntala, da ne bom rekla, da me boli, če ne bo res kriza in sem seveda šla spet delat, preveč terala in imela odstop posteljice, bila par dni v bolnici... Nova g. mi je strogo zaukazala počitek. Kadar je nisem ubogala, je bolelo ko sto , pa tudi popadke sem dobila predčasno kar nekajkrat. Bila sem doma do konca in nisem več težila it nazaj v službo. Mala se je rodila samo 14 dni prezgodaj in imela zlatenico, sicer je pa vse ok z njo. prepričana sem, da te punčke ne bi bilo, če ne bi ubogala vsaj približno. Tak da zdaj vsaki rečem: ne se špilat heroja, ni čas zato! Vedno sem mislila, da lahko vse in marsikaj se res da - ampak ni smiselno 5x na dan bruhat v službi, recimo... Enostavno ni - ker potem si tako oslabljen, da se do konca ne pobereš in nasrka na koncu tvoj otrok! Brezveze! Vsaj odpočij si!
|