|
RE: Zinkazi (tudi ostale) - kljubovanje, igno... 29.6.2009 10:29:19
|
|
|
|
Anonimen
|
Ah, naša tuli dve uri skupaj, če jo prime . Ampak skušam čim večkrat to preprečiti. Tako gledam: so v starosti, ko znajo že marsikaj sami in bodo to naredili to z velikim veseljem in ponosom, kako so že veliki. So pa situacije, ko jih popade jeza in to jezo ne znajo izraziti, ker čeprav govorijo, njihov besedni zaklad in izražanje še ni dovolj razvito. Zato tulijo. Naša tuli, ko je obremenilno vreme. Zadnje tedne veliko (res, če bodo na vremenu rekli, da bo obremenilno, jo bo zihr metalo, ampak vsaj vem vnaprej, katere dneve moram biti ekstra pazljiva). Na normalne dneve, ki prevladujejo, so pravila jasna, npr. tudi to, da pospravi čevlje za sabo. Takrat od družinskih članov pričakujem, da vsak poskrbi za svoje stvari (ona torej mora pospraviti za sabo igračke, čevlje, svoj krožnik z mize, to pa je tudi vse). Ko ima hčerka slab dan, postane za doslednost za odtenek bolj prožna - se prilagodi situaciji. To pomeni, da se skušamo ogniti konfliktom, pazim, da ni utrujena, lačna, da je v varnem okolju ter da v bližini ni kakšne tete, ki bi jo zjezila z žgečkanjem in pripombami, izogibam se direktnim zahtevam (naredi to, ono), ampak jih preoblikujem v predlog (bi lahko to in to, prosim, da pospraviš,...), svoj glas in mimiko skušam imeti čim bolj pod nadzorom, govorim potiho in mirno. Če vztraja na svojem, pomislim, ali je tista stvar zelo pomembna in kakšne bodo dolgoročne posledice ne/vztrajanja. Če se začenja izbruh in se mi določena zadeva ne zdi zelo pomembna, jo vzamem v naročje in vprašam, če želi, da ji danes pomagam. Pri čevljih bi ji najbrž rekla, da naj si ona sama čevlje sezuje, jaz pa jih bom izjemoma pospravila, jutri pa jih bo spet sama. Ponavadi deluje. Poleg tega se mi zdi pomembn, da jo učimo izražanja čustev. Da pove: jezna sem, žalostna sem, rabim tvojo pozornost... Potem se usedemo in pogovorimo, zakaj in kje bi našli rešitev. Zdaj že sama pove, da ima slab dan. Ignoriranje ne deluje, ker se čuti odrinjeno in takrat tuli dve uri skupaj. Še slabše je, če jaz (ali še večkrat mož, ker sta si karakterno zelo podobna) začnem tuliti nazaj. Izbruh se stopnjuje namesto umirja. Ampak včasih se preprosto ne moreš zadržati. Deluje pa pri nas objem, ko se dere. Da jo stisnem k sebi in ji govorim, da jo imam rada, čeprav je jezna in vpije. Potem se hitro umiri in običajno tudi naredi, kar ji je bilo naročeno, pa še pogovorimo se lahko. Moram pa rečt, da mojo dobro voljo ne skuša izkoriščat, ker se sicer pravil dosedno držimo. Doslednost z občutkom torej - veliko večino časa ja, včasih pa malce popustim, da preguramo dan in naslednji dan dosledno naprej. Glede neposlušanja: sklonim se k njej in ji direktno v oči povem, kaj pričakujem. Tako se ne more delat, da ne sliši . In po potrebi ponazorim pričakovano. Če je kosilo na mizi, ji pogled usmerim proti mizi. Če mora pospraviti igračke, ji pred nos dam škatlo ipd. Neposlušanje je na sporedu največkrat, kadar se zelo zamoti s kakšno igro in ne bi še šla. Zato ji napovem vnaprej, čez 5 minut bo kosilo, počasi zaključi. Deluje tudi, da ji naročim, naj svojim medvedkom pove, da zdaj pa morajo spat, ona mora jest in se morajo zato posloviti. In potem jim razlaga, zakaj jih pospravlja pod mizo .
|
|
|