nejcko
|
Saj je vse lepo in prav, zimske radosti in to, ampak meni se po dveh dneh že malo meša od vsega tega. Kreganje, jok, slaba volja na repertuarju vsak dan. In kot ponavadi sem sama za vse, dva mulca, prvi trmasto trmasti 4-letnik, leto in pol dokaj nestabilna pupa in ene sanke. Pa bi tavečji sedel spredaj, ampak mora pač tamala, ker na sankah nimamo naslonjala, in je kreg in prerivanje ... Potem ni šans, da bi se lahko samo jaz s tamalo spustila po klancu, ok se pač vsi trije, ampak potem tavečji najde kompanjona in vzame sani, tamala pa v jok ... pa hočem ta večjemu vsiliti lopato, ki je bila lansko zimo oh in sploh zadeva, letos pa niti najmanj ni več zanimiva, in normalno spet jok in dretje in trmarjenje. Ma, da pop**** Potem se ta večji lepo sanka, midve s tamalo pa špancirava gor in dol, pa nosit jo moram, pa ta večjega pobirat, pa mu sani gor vleči. Saj, hvala bogu, kakšen starš priskoči na pomoč, ampak to prerivanje in trmarjenje mi pa najeda živce.
Sem razmišljala, da bi kupila še ene sanke, ampak kako bom potem vse skupaj vlačila in prenašala okoli. Gledam druge starše, niti eden se ne zaj*** z dvema naenkrat, ali sta oba starša z dvema otrokoma ali pa en starš z enim otrokom, le jaz sem tisti junak, ki si vsakodnevno kravžljam živce na belih strminah z dvema naenkrat. Sem tako jezna na deca in njegovo službo, da se kar kadi. Itak pol ljudi misli, da sem najmanj samohranilka, če že ne vdova.
Sem mogla malo pojamrati. Komaj čakam pomlad in poletje, da ju bom lepo naterala vsakega s svojim kolesom, jaz pa lepo roke v žep ... in svinja sanja kukurus ...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
vedno sama, kjerkoli, kadarkoli, sama....
