Gina
|
Ja, poznam to. Ko je naš Dan začel hoditi v vrtec, je bil star 4 leta. Pojma ni imel o tem, kaj in kako tam počnejo. Pa so šli enkrat konec sept. ven in čez nekaj časa je šla neka druga skupina notri. Ker je očitno mislil, da spada k njim, je šel kar z njimi. Od tistih vzg. ni nobena pogruntala, da otrok ni njun. Potem je taval tam po hodniku vrtca in čakal. Ko sta njegovi vzg. ugotovili, da ga ni, sta zagnali paniko. Ko ga je pomočnica našla, se je najprej stulila nanj, ne da bi ga vprašala, kaj je bilo, potem mu je pa še eno primazala čez lice!!! Ko je mali prišel domov, mi je komaj upal poedati, kaj se je zgodilo, ker ga je tista krava tolk nahrulila, da je mislil, da je vse samo njegova krivda. Meni je kar pokrov gor dvignilo. Naslednji dan sem šla v vrtec, ampak je ta baba tajila, da ga ni udarila in pika, da mali laže. In to čisto mirno, da bi ji človek še verjel, čeprav je lagala. Jaz sem bila tako šokirana, da nisem naredila kravala pri ravnateljici, čeprav sem ji vsaj to povedala, da če se bo še enkrat zgodilo, da pokličem inšpekcijo in da bo letela iz službe. Mi je še danes žal, zakaj nisem tega že takrat naredila, ker potem jo je imel še 2 leti, pa ves čas se ni dobro počutil. Sem se po glavi tolkla, nikoli več ne bom taka trapa, da bom pustila, da mojega otroka še na laž postavljajo, po tem, ko ga je nekdo udaril!! Naredila sem napako. Veliko napako. Otrok sicer ni nič čustveno moten zaradi tega, pa dandanašnji zaupa učiteljicam, pa ve, da se bom jaz vedno zanj postavila, ker po tem dogodku sem še vedno se. Me je izučilo, čeprav je bila šola draga.
|