sovica
|
Večkrat ko tako prebiram vaša razpravljanja, ugotavljam, da se glede preživnine otroka javljajo predvsem ženske, nikoli pa moški. Zakaj?
Prav tako me moti, da v kritiziranju drugih ne uporabljate besedice "nekateri očetje" - morda sem pikolovska, ampak mene to prizadane.
In tukaj je razlog zakaj...
Živim z moškim, ki se je pred 10 leti ločil. S svojo bivšo partnerjo je imel sina, ki je bil v času ločitve star 3 leta.
O njej nimam ravno pozitivnih misli - lahko bi rekli, da zato, ker poznam samo njegovo stran zgodbe. Vendar si pa zavestno nisem hotela ustvariti mnjenja o njej, dokler nisem slišala še kakšne druge plati, ne samo govorjenja mojega partnerja. In mnenje, ki ga imam o njej očitno ni osamljeno - ampak to pišem samo zato, da boste lažje razumeli... Vsekakor ne morem imeti ravno pozitivnega mnenja o ženski, ki je svojega 2-letnega otroka sredi Oktobra prala z cevjo za zalivanje vrta, ker ni hotela umazati kopalnice. Prav tako ne govori njej v prid dejstvo, da je po ločtvi skupaj s svojim bratom prišla, ko je bila hiša (hiša je last njenega tasta) prazna in samovoljno preko balkona odpeljala celo kuhinjo... Mogoče jo nekako opravičuje dejstvo, da je njena mati zelo trda ženska in da oče pije. Verjetno ji ni bilo ravno lahko v mladostnih letih, pa verjetno ji še vedno ni lahko...
V glavnem, šla sta narazen in tukaj se je začel še večji križ kot je bil prej. Seveda je sodišče določilo otroka materi, s tem da oče plačuje preživnino. In jo tudi plačuje - redno vsak mesec (trenutno gre z mojega računa, ker imam spletno banko in je tako bolj enostavno - zato pa vem, da je vsak mesec plačana). Ampak otroka ni videl že 7 let. Zakaj? Ker ga gospa nikakor ne da. Vmes se je še ponovno poročila, ima še druge otroke, sin je pa nekako "zanemarjan?"
Zakaj trdim, da je neke vrste "zanemarjan". Partner gre večkrat v šolo na govorilne ure (čeprav nima stikov z otrokom), kjer je izvedel, da je izredno nesocialen do drugih otrok, tožari, nagaja, vse, da pritegne pozornost. Ok - nimam se ravno za nekega "stručkota", ampak če poleg dodam še dejstvo, da ponavlja razred, pa da je nekaj časa živel pri babici (mami dotične gospe), pa da ima gospa nekaj mesecev stara dvojčka... Rekla bi, da se nihče ne ukvarja z njim toliko kot potrebuje.
Zakaj moj partner nič ne ukrene?
Ko sta se ločila, je pač začel plačevati preživnino in pričakoval, da bo imel pravico do obiskov. Konec koncu otrok rabi očeta in mamo.
Ko pa je gospa prekinila stike, je poiskal pomoč na ustreznem zavodu, vendar se ni zgodilo nič. Poskušal je še na sodišču, pa se tudi ni zgodilo nič. Razprave so se vlekle, otrok je vmes odraščal in komaj pozna očeta, spremembe pa nič. Na koncu je moj partner odnehal. Vsa dokazovanja, dokazi, da je gospa pač neprimerna mati oz. da ne ravna ravno v skladu z dogovorom so bila zaman.
Vmes so se dogajali tudi primeri, ko je otroka poslala k svoji materi, preselila celo njegovo spalnico k njej. Ko se je pa to javilo ustrezni službi se je le ta NAPOVEDALA na obisk čez 14 dni. Uganite, kaj je našla? Kako sploh službe ravnajo v tem primeru? Napovedati se na obisk in to čez 14 dni???
Ob takih in podobnih neumnostih celega sistema je moj partner odnehal. Spoznal je, da se bori z mlini na veter, vmes je pa že bil psihično na dnu. Halo - potreboval je 7 let, da je šel na zmenek z neko žensko... Pa drugače ni miren, zadržan človek. Prej nasprotno, ne vda se zlahka in ne boji se postaviti v bran.
Vse to me je privedlo do zaključka, da imate sporazumno ločeni, ki še vedno ostajate prijatelji veliko srečo. Nikar ne jokajte nad svojim položajem. Mati mi je vedno rekla: nekje na svetu je nekdo, ki se mu godi slabše kot tebi. ;) Zelo modra misel.
|
Natisni
