ronja
|
Zakaj? Zato, ker še nisi prebolela in zato, ker se bojiš it naprej. Dokler ni bil v igri (drugi) otrok, tudi druga veza ni bila kristalno dorečena - mislim, nista se nikjer zaobljubila, da bosta skup do konca. Ko si zanosila in videla, da je z otrokom vse ok, je to pomenilo, da bosta. In takrat so te začeli napadat strahovi: da se ne bo zgodba ponovila, da ne boš spet sama za vse in hkrat se ti je v misli prikradla alternativa - torej bivši... Lej, vsak razhod je težak in vedno nam je hudo, tak pač je. Ne si skrivat tega. Priznaj si vse občutke,pa če so še tako smotani in neosnovani. Če si jih ne priznaš, jih ne moreš nagnat. Ne razmišljaj o tem, kaj bi kdo rekel, če bi ti videl misli. Saj ti jih ne vidi, misliš lahko vse! In potem začni razmišljat, zakaj tako misliš, čutiš... Sama vidiš, da tvoji strahovi nimajo nobene zveze s sedanjim partnerjem - torej izvirajo samo iz slabih izkušenj. Zakaj bi vnaprej obremenjevala odnos z negativnim pričakovanjem? Torej se je treba tega znebit. Kako? Prvi korak si že naredila, ko si priznala sebi in drugega, ko si poiskala pomoč (tukaj). Zdaj pa pojdi še en korak naprej in povej svojemu zdajšnjemu partnerju, da te je strah. Ne it v detajle, da razmišljaš o tem, da bi bila z bivšim spet skup, ker ga to lahko zelo prizadane, mu pa po pravici povej, da se bojiš, da se bo zgodba ponovila, da boš spet sama za vse, da se bojiš, ali bo vajina zveza uspela - in da si zato taka, da ga zato odrivaš, čeprav ga v resnici nočeš, ker ga imaš rada (to je res, a ne?). In ga prosi, da ti pomaga pri premagovanju teh strahov, naj te potolaži, pusti mu blizu... In ponavljajta pogovore, dokler bo treba. Fantje marsikaj znajo, sploh pa izbrisat bivšega iz misli, brez skrbi .
|