ronja
|
Nimava enega, čeprav imam službo za določen čas in ne vem, kako bo s službo zame potem, ko mi poteče pogodba. Ampak sem prepričana, da nekaj bom že našla, saj nisem čisto leva. Mogoče ne takoj, ampak za par mesecev iskanja imava pa tudi rezerve, tudi za več otrok - saj ne stanejo veliko, dokler so tako mali - če pač nisi mahnjen, da morajo imet vse novo, pa da morajo na vse bedarije it, pa met svakojake drage igrače.
Kako bo v šoli, me včasih zaskrbi, ker bi jima rada omogočila tudi raznorazne obšolske dejavnosti, ki bi si jih želeli (meni bi bilo hudo, če ne bi mogla hodit v glasbeno šolo, ker ne bi imeli denarja za to, recimo), vseeno pa se mi zdi, da nekak bomo že sfurali. če bo cel svet šel na dol s standardom, potem se bojo tudi te storitve pocenile. Če bo šel standard gor, ne vem, zakaj ne bi šli mi z njim .
Nimava enega, čeprav imamo zelo malo stanovanje: ampak je dober tloris in smo veliko zunaj. Šparava za večje in ko bova našla kaj pametnega, v kar se bova zaljubila, se bomo selili. Do takrat pa smo čisto ok na teh 38 kvadratih (4je), se radi stiskamo, hehe. Glavno, da sta dve sobi, da imava midva svojo, ko gresta onidve spat, hehe.
Računat, kaj bo, če bo... Hm, če bo vojna ali kako večje sranje ali se kateremu od naju kaj zgodi - potem je mogoče celo boljše, da jih je več - da si lahko med seboj pomagajo, takrat ti dostikrat denar nič ne pomaga, ker do njega ne moreš,ker se vse sesuje (banke in to) in je več to, da lahko na nekoga računaš, da ti bo pomagal - in na brate in sestre navadno res lahko...
Jaz ne bi svojega brata in sestre nikoli zamenjala za materialno boljše stanje - pa je šlo nekaj časa kar na tesno, ko oče 2 leti ni plače dobival... Ampak da bi zato ne imela brata, ker bi se onadva 1o let prej bala, da se kaj takega zgodi? Uh, to bi bilo res škoda! In kljub temu smo danes vsi doštudirali (zdaj že lahko to rečem, bratec je ravno ta teden diplomiral:). Če je njima (mojima staršema) ratalo, da sta nas vse doštudirala, ne vem, zakaj ne bi ratalo nama, saj imava kvečjemu boljše izhodne možnosti (imava svoje stanovanje, česar onadva nista imela)...
Vsega ne moremo predvidet - jaz vem, da bi nama bilo obema žal, če bi imela samo 1 in da sva vedno oba mislila imet vsaj 2 otroka. Se mi pa ne zdi nič narobe, če imajo ljudje samo 1, če si pač želijo samo 1 (iz kateregakoli razloga, njihova odločitev). Se mi pa zdi škoda, da bi zaradi strahu (kaj bo, če bo) ne imela več otrok, če si jih več želiva. Navsezadnje imava dobre možnosti - mislim: imava izobrazbo, stanovanje... nisva lena ali čisto neiznajdljiva, da ne bi znala nič zaslužit...
Verjamem, da je lažje, če imaš ndč in veliko stanovanje/hišo... ampak čakat do takrat... bi pri nama (in še pri marsikom) pomenilo, da bova že malo stara - tega si pa ne želim, ker prinaša svoja tveganja glede zdravja otroka in tudi vprašanje, koliko se mi bo pri 60ih dalo ukvarjat s trmoglavim najstnikom, hehe. Ampak komur paše, naj - nisem proti poznim nosečnostim, samo sama si je ne želim (ok, če se kljub zaščiti zgodi, pač obdržiš, samo planirala je pa res ne bi), zato pa rajši malo tvegava zdaj - oz. si pač zaupava, da bova že zrihtala. Zdaj je pač biološki čas za met otroke.
Kar se kariere tiče: so kariere, ki so združljive z otroki in take, ki niso. Znanost ni glih najbolj prijazna glede tega in po pravici povedano, ne poznam kaj dosti mamic -znanstvenic s 3 (ali več - z več sploh nobene) otroki (ki so ostale v znanosti), poznam jih pa kar nekaj, ki so spremenile poklic ali ostale doma, ko so imele več otrok. Ampak si pač bolj želim otroke kot kariero. če bo šlo oboje, krasno, če ne bo, pa rajši žrtvujem to kariero in probam nekaj drugega kot pa da nimam otrok. To je pač stvar čisto osebnih želja.
Ne zdi se mi čisto nič narobe, če si ena pač želi bolj točno določeno službo in si pač ne želi toliko otrok. In jasno, da ima pred mano hudo prednost - ker lahko dela petek in svetek, lahko gre kadarkoli kamorkoli (simpoziji, itd...), je z mislimi verjetno dalj časa pri službi in ji ni treba it ob določeni uri, da pobere otroke iz vrtca, ampak lahko vedno konča, kar si je zadala. To se mi ne zdi nič nefer, ker imam tudi jaz prednost drugje - imam to, kar si želim: otroke in ne bi menjala. Vsak po svoje:). Pa čez par let se bojo te razlike manjšale, tako da bom mogoče celo profitirala, ker se z otroki pač moraš znat boljše organizirat, hehe. Zato me kaj dosti ne skrbi - samo jaz sem večna optimistka, hehe.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Bo počasi treba kar v akcijo ja, staramo se 
Jaz imam brata, in res je, da se denar tako deli na 2 dela, po drugi strani pa sem zelo zadovoljna, da sem imela družbo, da sva imela drug drugega in da mi je še danes zelo blizu, ne samo kot brat, temveč tudi kot prijatelj. Tu je potem ta kvaliteta, ki pri edincih manjka. 
mi sploh ni bila problem, ampak ob spominu na zaključek 
si ga pa želim ja.
) 
. Včasih sem res slabe volje, ker sem vedno hotela imeti tri otroke, in pa da ne bi bilo prevelike razlike v letih. No, naš prvorojenec bo naslednji mesec star 3 leta in bi res rada kmalu imela še kakšnega, samo ko se spomnim razlogov, ki mi to nekako onemogočajo,...me želja malo mine..z glavo skozi zid pri teh stvareh pa ni dobro rinit. 
