mimica
|
Moj mali sonček se je rodil konec 36.tedna. Sicer sem imela strogo mirovanje že od 25 tedna naprej, ko sem dobila popadke. Strogo sem se držala navodil vse do 35.tedna, ko sem začela malo migati. In se je zgodilo. Padla sem po stopnicah tako, da mislim, da par sekund nisem vedela kaj se je zgodilo. To je bil eden izmed najhujših trenutkov v mojem življenju, saj je padec bil res hud, pa še moje bebe nisem čutila. Jokala sem vse do bolnice, kjer so mi na srečo rekli, da je z malim vse OK. No, potem dogodku malega več nisem čutila tako kot bi mogla. Sicer sem naštela dovolj brc, a pikec ni brcal tako kot sem to poznala od prej, ampak je bilo to bolj božanje. Čutila sem, da z njim ni nekaj v redu. No, 2.tedna potem sem se zjutraj zbudila in sem krvavela. Bila sem sprejeta v bolnico s svojimi rednimi popadki na 5.minut. Dobila sem umetne popadke, ker se nisem nič odpirala ter dala skozi par UZ pregledov, saj doktorji niso mogli ugotoviti kaj povzroča krvavitev. Popadki so mi zginli, srček moji pikici pa je bil vedno slabše. Noben položaj ni pomagal. Na koncu so se odločili za CR, saj mu je srček bil vse počasneje in sicer 60 utripov, namesto 120. Mislim,da so ga s tem rešili.
In tako se je rodil moj sonček, težak 2550g in dolg 47 cm. bil en dan v inkubatorju, imel rahlo zlatenico. Sedaj nas še čaka UZ glavice, da preverijo če je stanje še na istem ( počena žilica ob porodu ali padcu - šok ).
Moram pa rečt da imam tudi jaz malega borca doma. V 15.tednu sem dobila močne bolečine, danes vem, da so bili popdaki, vendar sem imela ginekologa za en k.... in me je poslal domov češ, da imam vnetje mehurja, čeprav niso na urinu zasledili vnetja, v 25.tednu znova popadki ter v 35.tednu padec.
Super ekipi v MB porodnišnici in dr. Bosiljevi se moram zahvaliti, da danes gledam svojega otrokeca kako spi. Pa seveda njegovi močni volji ter dobremu angelu varuho.
Malo sem bila dolga...
Drži se Kerensa in misli pozitivno. Boš videla vse bo OK !
|
Natisni
