ronja
|
zahi, pozabljaš na to, da je lahko tudi kuhanje eno fajn ustvarjalno opravilo, ki te poveže in se maš super pri tem... Moj lubi je čist nesrečen, če par dni iz bilokojega razloga ne kuhava doma... Obema je čudno. Pravi, da zdaj ne bi več mogel hodit s punco, ki ne bi kuhala doma... Evo ti - iz moške strani Prvič nama je najina hrana neprimerno bolj všeč (čeprav obe bodoči babici dobro kuhata), drugič je točno to, kar ti v tistem trenutku sede in se prilagaja razpoloženju, času, ki je na razpolago, temu, a ma kdo kak trening takoj po kosilu... Tretjič nama je pa enostavno luštno, ko sva skup: enkrat kuhava, pa delam cel dan kako zapleteno jed, drugič greva na kolesarjenje in par dni žuliva sendviče, tretjič si pa odpreva konzervo nacho sira, ga pogrejem v mv in serviram skup z vrečko tortilla čipsa pred računalnik, kjer si pogledava kak film in si vzameva večer fraj... Nikakor vas ne razumem (ne enih ne drugih), ki zagovarjate samo en prav (ali brezhibno stanovanje in večerja ali pa dirkanje s kolesom do onemoglosti ) - vse je prav, super je, če je življenje mešanica vsega, kar obema odgovarja, sploh super je, če obema hkrati isto paše. To seveda ne more bit vedno, lahko je pa večinoma In ostalikrat, ko pač ni tako in enemu paše cartanja v postelji z vrečko čipsa v rokah, drugemu se pa 100/h dogaja in bi šel ven rolat enih 50 km, prišel domov in si naredil domače raviole in še kaj... No, takrat se pač enkrat prilagodi en, drugič drugi. Važno je samo, da ni vedno isti oz. da ni vedno v isto smer - da se vedno prilagaja tisti, ki se mu da športat, recimo in sta skoz doma ali pa da ves čas bezlja tisti okoli, da komaj svojo senco lovi... srček, hehe, pri nama je pa ravno obratno - jaz sem tisti bolj hiperaktivni del (kdo bi si mislil, a ne? ). Sem se pa od njega naučila prav te tvoje umetnosti - da so dvignjene noge včasih prav fajn izum In zdaj, ko končam kak večji projekt, si vedno vzamem večer samo za naju dva - da se samo cartava - in ni važno, kaj je takrat na mizi, improviziramo, skratka;), magari testenine, pa omakca iz kozarca ... In priznam, da obema paše Aja, najbolj hecno je pa to, da predno sva hodila, je on zatrjeval, da se ne mara crkljat! Vem, da sem takrat pomislila, da s takim človekom pa nikoli ne bi mogla bit. no, potem sva pa prišla skup, pa ne duha ne sluha o tem, da bi on rajši kaj drugega... Bolj crkljivega bitja še nisem videla , hehe
|