Mandek
|
Tema, ki sme jo odprla, mi že nekaj časa roji po glavi. Pri 25. letih sem spoznala, kaj vse sem prenesla v moje dosedanje odnose in kako te vzorce omilujem ali pa jih poskušam odpraviti. Gre za precej moteče stvari, ki sem jih bila primorana ponotranjiti v otroštvu in ki so tako živo prisotna še danes. Zahvaljujoč mojemu ljubečemu partnerju sem prišla do spoznaj, da istih trikov in vzorcev ne rabim več uporabljati, saj mi v prvi vrsti bolj škodujejo kot koristijo. Moja starša sta različnih narodnosti, kar se je pokazalo tudi pri njunem medsebojnem odnosu in pri njuni vzgoji mene in moje sestre. Odkar pomnim je bil oči nagle jeze, povzdigoval je glas za vsako neumnost in se znašal nad mano in nama s sestro. Šlo je za verbalne obračune, nič, kar sva naredili, ni bilo dovolj dobro. Ne morem reči, da ni bilo lepih trenutkov. Vzgojena sem bila tako, da nisem nikoli zapadla v droge, nisem bila problematična in v šoli sem se vedno najboljše odrezala.Zalomilo pa se je pri odnosih. Nekje vmes je moja mami malo zašla s poti dobrih in kvalitietnih vzgojnih ukrepov. Da ni bilo nepotrebnega vpitja, smo začele vse prekirvati pred očetom. Mami je večkrat reklaa, da naj kaj storimo, ampak da ni treba, da on to zve. Obrambni mehanizem. Sčasoma se je pojavljalo vedno več stvari, ki jih ni smel vedeti, kljub temu, da sem sama hotela,da bi mu jih povedala. O svojem odnosu s fantom, bivšim in sedanjim, nisem nikoli govorila pred njim, ker me je mami zatrla že v kali. Da ne bi kaj narobe rekla pred njim. Z leti sem tudi sama prišla do spoznanja, da ga zanimajo stvari o nama in da je res mogoče navzven mogoč in neranljiv, ampak, da je tudi on človek in ima srce. Kakorkoli, v mojem partnerskem odnosu so se sprva stvari nadaljevale po ustaljeni poti. Prikrivanje za banalnosti. Če sem si kaj kupila s svojim denarjem, sem raje skrila. Dokler si nisem prišla na jasno, da jaz noče takšnega življenja in da je to veliko bolj naporno kot zdrav in odkrit odnos. Do tega prideš z dobro podporo partnerja. Dal mi je vedeti, da sama razpolagam s svojim življenjem, da sprejemam svoje odločitve in da zanje odgovarjam. In potem sem zmogla. Sem na začetku 4.meseca in z dragim bova jesena prvič starša. Veliko se pogovarjava o tem, kar pa je kontra zadevi pri meni doma. Vsi so veseli, ampak o tem molčimo. Četudi vidim, da očeta zanima in se veseli, je njun celotni odnos tako skrhal te vezi zaupanja in odkritosti, da se na obiskih menimo o bedastih stvareh. mami včasih kaj omeni, ampak ne za dolgo. Tema se nikoli ne razplete ali se konča z zadovoljstvom. Kljub vsemu ne bi bilo prav obtoževati le enega izmed njiju. Za takšen razplet sta v končni fazi kriva oba in najbolj oba. Bila pa bi skrajno krivična in nepoštena, če bi rekla, da nismo drugače dobro funkcionirali. Bili smo povsem običajno družina, kjer ni bilo večjih zapletov in še teh vzorcev se ne bi zavedala niti sedaj, če ne bi s partnerjem izoblikovala povsem drugačnega odnosa. Hotela sem reči, da sem srečna, da imam tako dobro podporo in da lažje premagujem vzorce, da se začenjam pogovarjati in ne samo govoriti. In medtem, ko mnoge druge pišejo o napakah svojih partnerjev (in, ja, tudi moj jih ima!), imam jaz v podzavesti in zavesti misel, da se nanj lahko zanesem kadarkoli. In končno sem srečna, da se počasi otresujem negativnih dejstev vse od mojega otroštva dalje...
|