Tutan
|
Ta je podoben dedku, drugi mamici, spet tretji očku. Včasih se iz srca nasmejem, ko vidim, da stvari enostavno ne grejo po načrtih. Včasih imajo tiste wannabeeverything družinice prav nezakomplicirane otročke, ki v svoji odrasli dobi štejejo za višek zabave zobanje kikirikijev pod tisto najbolj visoko in mogočno lipo, medtem ko njihovi starši poizkušajo izpeljati nadvse odrasel piknik v belih oblačilih. Katere pač lahko velepomembni belo oblečeni predstavniki starejših označijo z je pač malo drugačen. Ampak tisto, kar me je par dni nazaj fasciniralo je to, kako uspe (uspe je tukaj predvsem relativno) najbolj nezakompliciranim staršem vzgojiti otroke, ki nikakor niso prevzeli niti pikice njihove preprostosti. Govorim o slovenski družini, ki se nikoli ni ozirala na to, kaj ima sosed in s kakšnim avtomobilom je primerno potovati (se odpeljati do trgovine) naokoli. Ti otroci, ki so sedaj odrasli, pa ko smo preživeli kar lep del našega otroštva skupaj, so na enkrat postali - no ja, nekaj drugega. Potem pa sem se začela spraševati, ali je mogoče to, da otroke silimo s tem, da morajo biti karseda preprosti in da je ponošeno oblačilo prav tako dobro, kot novo, mogoče še boljše (ker rebrast žamet v rjavi barvi je vedno bil ekstremno trpežen in lahko preživi ob vsem pranju najmanj 30 let), ravno tako napačno, če naše otroke preveč zasipamo s pozornostmi in se nikoli ne vprašamo, ali imajo vse te stvari sploh kakšen namen. Potem pa čez par let primerjamo ta dva osebka, in sploh ni nepogosto, da se zgodi, da je tisti, ki je bil vzgajan v načelu skromnosti, postal grabežljiv, ta drugi pa se zna razveselit doma narejene mešunge za kavo.  Pa da se vrnem nazaj, k temu, kako super se mi je vedno zdelo, da smo lahko pri sosedovih v gumjastih škornjih gazili po največjem blatu in nihče ni zahteval, da moramo biti kot otroci čisti, nenagajivi, nasploh primerni za to, da se nas fino postavi v kot in ogleduje namesto slike. Potem ugotoviš, da je takemu otroku, ki je seveda medtem odrasel, šlo grozno na živce ravno to, da nikoli ni dobil, tistega, kar si je želel. In sedaj je treba pokazati, kako strašno mogočno odrasel je postal in kako si lahko privošči vse tisto, kar kot otrok ni imel. In lahko strašansko zavija z očmi, ker njegova mama še vedno objema drevesa in črpa posebno energijo iz njih, tu pa tam pa se celo pri frizerju posede v joga položaj in se malo sprosti (podobnost z vašimi znanci je zgolj naključna).
Resnično me zanima, kakšno je vašo mnenje o vzgoji otrok? Si želite, da bi vaši otroci imeli vaše prioritete v življenju, ali vam je vseeno, če zrastejo v nekaj, kar vam nikoli ni bilo povšeči (pri tem nikakor ne trdim, da morajo biti moji otroci moja kopija in zrast v nekaj povsem vrhunskega, kar bi izpopolnjevalo mojo željo o njihovi prihodnosti)? Kako se dnevno spopadate z vzgojo? Imate listo prioritet, kamor vsekakor spada skromnost  in mora imeti vsaka zadeva svoj nadvse opevan namen, ker brez odraslega namena (učenje, izobraževanje, vzbujanje domišljije itn) stvar nima pomena? Ali včasih dovolite otroku, da naredi nekaj povsem svojega, mu ustrežete v želji, ki nikakor ne spada pod stvari z namenom, da je povsem vrhunska bedarija, mogoče aktualna pol ure, pa vendarle? Koliko pustite otrokom, da sledijo trendom (kot recimo gormiti, ben10, hello kitty itn - oblačila, igrače, zvezki, barvice, računalniki, igrice itn...)
|
Natisni
