 |
RE: Vzgoja 1,5-letnika
20.7.2008 8:23:26
|
|
|
|
Anonimen
|
Ti bom prilepila moj odgovor na eno drugo temo, s podobnim vprašanjem, ki se navezuje tudi na tvoj primer (se mi ne da še enkrat tipkat  ):
Neutolažljiv jok pri 14. mesečniku še ni znak trme, kljubovanja in razvajenosti, temveč njegove frustracije. Komaj je ugotovil, da je njegov svet velik, pisan, neskončno zanimivo, joj, koliko je stvari, ki ga zanimajo in pritegnejo, ki bi jih rad otipal, preizkusil okus, preštudiral obliko,... pa mu mama tega ne pusti  . Mama že ve, zakaj daljinec, telefon, ključi, frnikole niso dobre za malčka, samo njemu to še ni jasno. In svojo nemoč izraža v obliki joka, jeze, kričanja, mogoče kdaj tudi udari, ugrizne - čuti tisoč in eno čustvo, ki jih šele spoznava, ne zna pa s svojimi čustvi še upravljat (saj nenazadnje tudi marsikateri odrasli tega ne zna). Otroček raziskuje svoj pisan, privlačen svet, za katerega je ugotovil, da obstajajo nevidne meje, za katere pa še ne ve, kje sploh so, nanje se mora šele navaditi in ugotoviti, kje sploh so in zakaj so tam (tu nastopijo starši z dosledim izvajanjem teh omejitev, zato da otrok ve, kaj lahko in kaj ne). Šele s tedni, meseci se na te meje navadi, postanejo mu jasne in znotraj njih se počuti varno, udobno. Ko pride do te stopnje, pa začne raziskovati same meje, jih preizkušati, koliko so trdne, raztegljive - nekaj otrok preizkuša sam (in tu pa postane razvajen, če mu je vse dovoljeno), za nekatere pa je fajn, da jih širimo starši sami (npr. če pri enem letu jedilni nož še ni primeren za otroka, ker ga še držati ne zna uredu, pa mu ga pri dveh letih že lahko damo v roke, da vadi fino motoriko in poskuša sam rezati hrano). Tako v teoriji (fajn je prebrati kakšno razvojno psihologijo, da razumeš, kaj, kako in zakaj se otrok obnaša v določeni starosti tako kot se, potem je lažje ukrepat).
Kako bo to navajanje na meje potekalo, pa je v veliki meri odvisno od same doslednosti staršev in fajn je tudi velik domišljije .
Več stvari pride v poštev:
- izogibanje konfliktom: na predale se namesti zapore, da otrok ne more do vsebine; vse zanimive predmete pospravimo stran od oči in dosega.
- predpriprava in pojasnjevanje: če frustracijo sproža npr. trgovina, otroku še preden gremo tja, razložimo kam gremo, zakaj gremo in kakšno obnašanje pričakujemo, kakšne bodo sankcije, če se bo obnašal lepo in kakšne, če se bo drl. Če mu določeno stvar vzamemo, otroku razložimo, zakaj smo tako naredili, s časom bo že razumel, tudi če ponovimo miljonkrat.
- izogibanje poglabljanja konflikta: če se otrok joka, z vpitjem, kreganjem,... samo večamo napetost, bolje je (po mojih izkušnjah) zadevo umirjati
- preusmeritev pozornosti
- jaz naši kar povem, da sem jezna, ker je npr. pisala po steni, ampak da jo imam kljub temu rada. Občutek ljubljenosti, varnosti in sprejetosti je otrokom zelo pomemben.
- naša je vpila, ko je kaj hotela. Sistematično sem ji z mirnim, spodbujajočim glasom govorila, da imam rada, če mi svoje želje pove na miren način, naj me pocuka za rokav in pokaže, kaj bi rada (kerše ni znala govoriti), pa je menda v dveh tednih to osvojila.
- ignoriranje obnašanja (ne otroka!) - delaš se, kot da ni nič, kot da otrok ne joka, vpije,.. in se z njim pogovarjaš o tem, kaj je delal pri prijateljčkih, kaj si misli o kosilu,.... Neke vrste preusmerjanja pozornosti.
Naša je pri enem letu tudi veliko jokala, pač ji še ni bilo jasno, zakaj telefona pa ne. S časom je tudi to razumela, zdaj pa se da veeeliko stvari zmeniti, čeprav je večja, zna bolj mamo in očija prinašat okoli prsta in tudi več zahteva.
|
|
|
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
- doma se ne pretepamo!), včasih se vrže po tleh in začne z glavo butat po tleh. In to kar močno, tako da se potem joka zaradi tega. 
Zdej pri 14-ih vsak dan najmanj 3x buta z glavo ob tla, se meče po tleh, dere kot bi jo iz kože dajali, edino tepe ne, pa grize tudi ne, zaenkrat. 
