Sempervivum
|
Tudi jaz sem profesorica na srednji šoli - gimnaziji. Po nekaj tednih potrjene nosečnosti sem šla na bolniško. V bistvu bi morala na bolnško takoj, ko smo nosečnost potrdili (zanosila v postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo), pa nekako nisem mogla kar pete potegnit. Saj veš, kako je to, napovedano spraševanje, pa napovedane kontrolke, ... se vse sesuje. Bolniška bi trajala do prvega pregleda pri G, potem pa nisem vedela, kako naprej. V službi me niso hoteli nazaj (dobronamerno), ker so poznali situacijo, pa medtem je že prišlo nadomeščanje, pa tudi šola bi izpadla totalno neresno, če bi malo učila, malo ne, pa malo ena druga, pa spet jaz ... Učim maturitetni predmet, pa imela sem tudi četrtošolce - še posebej za njih je neka kontinuiteta dela nujno potrebna. Moja G me ni kaj dosti podpirala, zato pa me je toliko bolj moja osebna zdravnica, ki se ji imam za zahvaliti, da sem bila od takrat potem ves čas doma.
Tudi jaz se strinjam, da nosečnost ni bolezen, ampak vsaka ima svojo zgodbo. Jaz sem bila ves čas bolj ali manj doma, po sedmih letih truda in različnih postopkov sem zanosila in sem se še kako čuvala, kaj sebe, pedvsem našo tako zelo zaželjeno pikico 
|
Natisni
.... 
