 |
Vprašanje za tiste, ki dojijo
10.10.2004 8:55:29
|
|
|
|
Abby
|
Mimogrede še tole: ker sem imela vdrte bradavice, so bili prvi MESECI (ne samo tedni!) eno samo trpljenje. Ampak, kot pravi Seven, idejo o dojenju si moraš fiksirati v glavi, pa gre. Po statistiki je 1-3% žensk, ki res ne morejo dojiti in sicer tiste, ki imajo hude kronične bolezni, zaradi katerih morajo jemati zdravila, ki bi prehajala v mleko in škodila otroku. Če torej ni medicinskih kontraindikacij, je potrebno samo malo (no, včasih tudi ogromno) truda in dobre volje in zares velika želja. Seveda iz srca, ne zaradi sledenja trendom; potem pa res pristaneš na Aptemilu.
Še to: ko je bila moja punčka stara nekaj tednov, sva kar naprej hodile na kontrole dojenja in kar naprej so nama grozili, da bom morala začeti dodajati umetno hrano. Nekdo od zdr. os. mi je celo rekel, naj kar kupim Aptamil in naj se ne sekiram, na njem tud čist lepo gor zrastejo. Ampak meni bi to bila usoda, hujša od smrti. Zares nerazumevajoči so bili šele v bolnici na otr. oddelku, kamor se je šla pri 3m cepit. Kar nekam razočarani so bili, ker nisem še nič dodajala in me niso mogli poslati domov in sem lepo prenočila z njo v bolnici, da niti ne omenim, kako so se zgražali, ko sem povedala, da ji dude ne dajem, ker je noče. Pa so me podučili, da jo moram siliti z dudo, prej ali slej jo bo že hotela. Toliko o razumevajočem osebju.
Skratka, moja pikica ni nikoli spila niti kapljice umetnega mleka, pa so mi vsi napovedovali, da ji ga bom morala dati že prvi mesec.
Kjer je volja, je pot.
|
|
|
|
Natisni
