Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: babylove Ja, ko odrastejo, pa si lahko na sosednjem forumu preberete, da že delajo računico, kaj vse bodo dobili, ko boste umrli... Strinjam se z zgoraj citiranim, ja. S tistim od Marogice pa se nekako ne morem. Če zadevo preračunam do otrokovega 19. leta (povprečno končana srednja šola), bi to bilo 263.000 SIT na mesec. Nimam idej, kje in za kaj naj bi toliko zapravila za enega otroka mesečno. Pa če mu še najemnino zraven plačujem. Če pa se računa do 23. leta (povprečno konćana fakulteta), je pa to 181.000 SIT. Tudi ta znesek je najmanj podvojen. Z najemnino vred. Švabi "malenkost" pretiravajo. Ali pa je to njihov standard, ki s Slovenijo seveda ni primerljiv. Mene Robi (9 mesecev) stane povprečno 15.000 SIT na mesec (hrana in plenice in kozmetika). Ko je pil še adaptirano mleko, je bil ta znesek za 10.000 SIT večji. Imam to srečo, da sem večino oblačil in opreme dobila, ampak kljub temu marsikaj tudi sama kupim. Če bi morala kupovati vse, bi me stala osnova (posteljica in voziček, novo) po mojem okusu 100.000 SIT, rabljeno pa ne več kakor 30.000 SIT. Vse ostalo poleg tega dvojega je luksuz (previjalne mize, hojce, stajice itd.). Kasneje je strošek morda še stolček za hranjenje (za pri kuhinjski mizi), ampak zadeva tudi cenovno (srednji razred) ni čez 20.000 SIT (novo). Največji strošek je definitivno varstvo oz. vrtec (če ni brezplačnih sorodnikov). Zadeve znajo (za jaslice) zlezti tja do 70.000 SIT mesečno, vsako leto pa se potem zniža za cca. 10.000 SIT (to je najvišji razred). Zastonj imajo samo tisti, ki prejemajo DSP, 10% pa plačujejo tisti, ki so prijavljeni na RZZ ali tisti z res minimalnimi dohodki (beri: "gagajo"). Obleke v času vrtca niso panika: večinoma vse umažejo in strgajo, tako, da se nekih dragih znamk ne splača kupovati. Oblek za več kakor 10.000 SIT na mesec (osnove) ne potrebuje nihče. Je že luksuz. Naslednji večji strošek nastane, ko se začne šola. Jaz imam Jana sedaj v 4. razredu devetletke in šolski učbeniki in delovni zvezki (brez torbe, copat, zvezkov, pisal, telovadnih in likovnih potrebščin) so me stali 62.000 SIT. Ko dodaš še vse prej našteto, si hitro nekje na 80.000 SIT. Razlike med 1. in 9. razredom je morda za največ 20.000 SIT (plus ali minus). Med šolskim letom potem plačuješ mesečno še prehrano v šoli (povprečno ne več kakor 25.000 SIT mesečno) in vse ostale "traparije", ki si jih izmislijo: športni, kulturni, naravoslovni in tehnični dnevi, izleti, kolonije, predstave itd. Vsak mesec zagotovo 5.000 SIT. In ker osnovnošolca pošlješ vsaj enkrat letno v kolonijo ali v šolo v naravi ali na smučanje ali pa pač nekam (za en teden ali 10 dni najmanj), računaj še to okrog 50.000 SIT. Koliko te tačas osnovnošolec stane doma (računalnik, revije, igrače, hobiji, izvenšolske dejavnosti), je odvisno od posameznika. Mene za Jana stane to okrog 10.000 SIT mesečno. Hrane in pralnega praška ne računam posebej - to ima skupaj z nami. Srednja šola je spet poglavje zase. Knjige najmanj toliko, kakor v osnovni šoli, prišteti pa je treba (ponavadi) še vozovnico za avtobus ali vlak in vsak dan kakšnega jurja za malico in pijačo. Šole v naravi sicer ni več, gre pa mladi gospodič ali gospodična ob vikendih v diskoteko ali s prijatelji na morje ali pa enostavno samo hoče moped, pa si spet "v riti". So pa naši prestolonasledniki takrat že toliko stari, da jih lahko "nateraš", da grejo delat preko študentskega servisa in nekaj k vsem tem stroškom prispevajo tudi sami. Potem pa faks. Takrat imamo večinoma otroke še vedno pod svojo streho (vsaj za vikende, če so med tednom v študentskem domu). Plačuj študentski dom ali najemnino (kar se mene tiče, k temu mora prispevati, drugače lahko spi tudi v Tivoliju na 5. klopci levo), treba je narediti vozniški izpit in kupiti prvi avto (velja enako kakor v prejšnjem oklepaju), žurke so poglavje zase (predvsem količina popitega alkohola), knjige so pa živ obup. In če naše dete še ne študira redno, ampak izredno, je treba plačevati še šolnino (spet smo pri Tivoliju). Če imamo torej starši srečo, se svojih otrok "znebimo" nekje okrog 23. leta. Poudarek v prejšnjem stavku je na besedici ČE. Kajti po statistiki jih imamo "na grbi" skoraj do 30. leta. Takrat pa morda res pridemo na Marogičinih 250.000 eurov. Upanja, da nas bodo oni preživljali, ko bomo v penziji (kakor je bilo včasih) in nam povrnili teh 250.000 eurov, pa ni dobro gojiti.
|