IZVIRNO SPOROČILO: Gina

Kadar je človek v resnici sam s sabo zadovoljen in v sebi popolnoma svoboden, ga take reči ne morejo motiti. Mene nihče ne more nadzirat, ker mi je smešno, če bi kdo to delal, oz. tega ne dojemam tako, pa če me ne vem kaj sprašuješ. Če me kdorkoli karkoli vpraša, mu odgovorim z veseljem in se nikdar ne počutim ogrožene od česa takega. Četudi bi me nekdo klical stokrat na dan, se ne bi počutila ogroženo. Če mi ne bi pasalo govoriti, ker bi imela zanimivejše delo, pač ne bi dvignila telefona, vendar me ne bi jezilo ali me ganilo. To bi bil tisti hip njegov problem. Moj zihr ne. Če lahko komu naredim veselje, če z njim klepetam, če ga lahko pomirim, da smo ok, da smo bili kaj vem kje,....kaj je manjšega, kar lahko sploh za nekoga naredim? Ne vem no, jaz na to tako gledam. Aja, ko boš 10000% v to, da si svoboden, neodvisen človek, te nihče ne bo mogel z nobenim dejanjem prepričat, da nisi, ker pač vedno boš svobodna. Zdaj pa imaš problem v bistvu zaradi svojega gledanja na reči. Ko te pokliče, ti šine čez možgane nekaj podobnega: Gorza, spet nas kontrolira!... samo te v bistvu ne, če tega ne gledaš tako (zelo verjetno je, da te tudi čist v resnici ne misli, da te ima samo rada in ti s tem kaže ljubezen). Morda ti šine čez možgane: ojoj, a je treba, da spet kliče, nočem jo slišat, kaj jo briga, kod hodimo... A vidiš, tvoje misli naredijo situacijo zoprno, ne tašča kot taka. Meni pač ne hodijo take bedarije po glavi, kadar me kdo karkoli sprašuje. Pa kaj, če ves svet ve, kje sem, s kom sem, zakaj sem, kdaj bom doma....zato pa res ne morem reči, da nisem svoboden človek, če mu vse to povem...ker je njemu potem lepše, lažje, je bolj srečen... a ne....