Anonimen
|
IZVIRNO SPOROČILO: Ankica
Meni se zdi, da se odnos med starši in odnos do otrok in nazaj najbolj kaže na dveh nivojih:
- ko odraščaš, koliko podpore in zavetja čutiš doma. Če je veliko nespoštovanja, kreganja, konfliktov,... potem dom ne more biti ravno varno zavetje in nastajajo frustracije, kakšne in v kako izraziti obliki se bodo izrazile, pa je odvisno od posameznikovega karakterja.
- ko si sam ustvarjaš zvezo, projeciraš dobre izkušnje na partnerja in se hočeš izognit slabim izkušnjam, pa potem delaš druge napake  . Ali pa pustijo slabe izkušnje tako posledico na samozavesti, da spet in spet ponavljajo iste napake ali vso krivdo za svoje težave pripisujejo svojim staršem.
Gina, zgoraj citirano se ni nanašalo nate, ampak bolj na splošno, iz mojih opažanj v povezavi z okolico in nenazadnje tukaj na RR.
Mogoče je zgoraj napisano bolj izrazito v res ekstremnih situacijah. Naprimer, v družini vlada alkohol in nasilje, psihično in/ali fizično. Otroci to spremljajo, očeta prezirajo, mamo pa pomilujejo, ker se nasilju ne upre in morajo v temu živeti tudi sami. Otroci odrastejo in se po hitrem postopku osamosvojijo, da jim tega ni potrebno več prenašat. In v ogromno primerih si ženske, ki so doma trpele nasilje, najdejo identičnega partnerja. Zakaj? Kaj je takega v njihovi psihi, da nasedejo na isto finto, kot njihova mama? In zakaj je toliko moških, ki sledijo svojemu očetu v tej alkoholni omami? Zakaj se toliko vzorcev ponavlja? V Sloveniji je 200.000 alkoholikov, torej je teh vzorcev zelo veliko.
Včeraj sem malo razmišljala o tej temi in (ko sem bila ravno na obisku pri svojih) in ugotovila, da npr. name niti ni toliko vplival sam odnos med mojimi starši. Mogoče tudi zato, ker je in še vedno ta odnos v veliki meri dober. Po drugi starni pa je name zelo vplival odnos staršev do mene. Po drugi starni pa je name zelo vplival odnos pri starih starših. En moj dedek je bil alkoholik, pravi patriarh, za njega so bile ženske manjvredno bitje, nasilen,... Sem ga imela rada, ker me je veliko naučil in se mi posvečal, ampak ga nikoli nisem spoštovala, ker je bil njegov odnos do mojih staršev in do moje babice vedno poniževalen. Druga babica pa naprimer pri 87. letih še vedno skrbi za svojega drugega sina, mojega strica, mu kuha, pere, ona gre v trgovino peš, nese smeti 8 nadstropij dol, prinese gor drva, če je treba kaj popravit, to naredi moj oče,... In vse to gre meni zelo na živce, ker mi babica vsakič razlaga, kako je uboga, ampak še vedno kuha in čisti za njim. Jaz bi mu že zdavnaj znosila smeti direktno na posteljo, skuhala bi samo sebi, za jest bi kupila samo sebi,... Potem pa naj jamra kolikor hoče . In v povezavi s tem vidim svoje veze z moškimi. Pravzaprav sem edino pravo vezo imela samo z možem. Vse fante pred tem sem pustila po mesecu ali dveh. Sem se hitro zaljubila ampak tudi hitro odljubila. In ko gledam nazaj, se je čisto za vsakega izkazalo, da so s časom postali lenuhi, alkoholiki, nasilneži, v vsakem primeru pa imajo do žensk poniževalen odnos. Ne vem, ali imam tako močno intuicijo, znam dobro brati ljudi oz. "opozorilne znake" ali pa sem imela samo srečo. In čisto vsi ti moški so sedaj poročeni, imajo vsak po nekaj otrok, pa ne vem, koliko so s partnerkami dejansko srečni.
Meni je ati vedno pravil, da je edino pravi moški tisti, ki vedno časti večerjo. Pa sva se našla z mojim skupaj, je vedno (in še vedno) plačal večerjo. Mi začel na prvem zmenku razlagat, kako zna kuhat, ker mu nisem verjela, mi je naslednji dan spekel pico in jo zaradi treme zažgal . In ni po okusu moje mame. Po njeno bi morala imeti enega mirnega kmečkega fanta. Ampak bi umrla zraven od dolgočasja in zelo verjetno zgoraj opisanega odnosa do žensk. Moj je pa... hmm, kompleksen, zahteven, razvajen, aroganten, samovšečen, manipulativen, zelo samozavesten človek. Tako deluje do tistih, ki ga ne poznajo. Po drugi strani pa je do tistih, ki jih ima rad, zelo skrben, pozoren, nežen, in (za to je zaslužna njegova mama) ceni gospodinjsko delo, ker ga je bil prisiljen sam opravljati. Za svojo družino bi naredil vse, še za svojo sestro bi poskrbel, če bi se znašla v škripcih, pa nista v najboljšem odnosu. In to so lastnosti, ki jih zelo cenim. Ker mi vsak dan daje občutek vrednosti, pomembnosti. Torej je moj mož ena mešanica med mojim očetom (ki je tudi skrben, ljubeč) in samozavestnim moškim, ki daje občutek varnosti. Izziv
Še en primer vpliva odnosa med starši na otroke. Moževa starša sta se imela zelo rada, ampak sta si bila karakterno kot noč in dan (to sklepam na podlagi tega, kar so mi povedali drugi). Ona je skušala probleme razreševat, on se je problemom izmikal. In se seveda nista nič zmenila. Zato moj vztraja, da se vedno o vsem takoj pomeniva. In vedno posluša. Ne samo sliši, ampak tudi posluša in je sposoben svojo samovšečnost potisnit na stran in sprejema tudi kritiko na svoj račun.
Tako da, nekateri vzorci se zagotovo prenašajo, pozitivni ali negativni, pa zraven je pomembno, kako dojemamo sami sebe (in tu imajo veliko vlogo prav starši).
Glede sreče pri iskanju partnerja pa se mi ne zdi tako pomemben začetek zveze, temveč njeno nadaljevanje. Na začetku itak iščeš največje skupne točke, šele s časom se pokažejo majhne malenkosti. Ali se bo zveza obnesla pa je odvisno od para samega, koliko sta pripravljena vložiti v to, pa tudi od sreče, okolja v katerem živita (npr. vtikanja tašče ) in trenutnih razmer (stres, otroci...). Če delaš na pozitivnem, potem so "čudne navade" ščepec ognja, če pa se kje zalomi, postanejo te navade zelo velik oviralen faktor. Samo problem je, ker lahko zelo hitro zapadeš v rutino in se niti ne zaveš, kdaj se je povezava izgubila. Iz tega pa je težko zlesti spet na zeleno vejo.
Ljubezen ni vse, meni se zdi pomembnejše spoštovanje, iskanje pozitivnega, podpora.
< Sporočilo je popravil Ankica -- 15.3.2008 9:10:56 >
|
Natisni
. Tisti del o TV, to ja. 
