nikak
|
Evo, bom samo copy - paste stisnila, ne morem še enkrat vsega pisati... 
No, pa da začnem na začetku...
21.08. je bil izjemno težek dan, nekaj telefonov in z vsakim je prišla slabša novica - bolezni, smrt,... Sem bila zvečer čisto obupana, žalostna. Pa sem šla okoli polnoči spat. Ob enih zjutraj - torej že 22.08. pa se zbudim zaradi zobobola. Spotoma opazim še eno rahlo špikanje iz križa proti trebuhu. Pa sem se končno odločila in gledala na uro, vse skupaj se je dogajalo na 8 minut, 6 minut, 9 minut,... Skratka - redno. Sem poskušala zbuditi moža, ma je bil čisto zblojen. :)) Pa sem se šla tuširati, še noge sem si obrila, pa glavo umila. :)) Pa cunje sem nekaj pospravljala... Potem je pa le bilo vse močneje in sem vedela, da gre nekaj zares. Sem spet zbudila moža, sva še malo posedela na balkonu, da je revež popil kahlo kave, da se je zbrihtal. :)) Itak mi pa ni verjel, da je to - to, ker sem bila po njegovem mnenju čisto preveč sproščena in nasmejana, hehe. No, ampak smo se potem le odpravili proti porodnišnici.
In tja sem prišla že z popadki na 4 minute - rednimi, vendar kljub vsemu niso bili močni. Izredno prijazna sestra me je v sprejemni pogledala in ugotovila, da sem odprta že 3 do 4 cm, in ja - da bomo rodili. Ko mi je to rekla, sem se šele streznila, hehe. In dojela, da gre res zares. :)) Potem pa še obvezni CTG, popisala je že prej vse (mama mia, koliko administracije opravijo sestre) in sem šla gor. Sledilo je britje in klistiranje, pa praznenje :)), potem pa odhod v porodno sobo. So pa z mano poslali napačnega očka, sem se ga kar ustrašila, hehe. Ampak smo zadevo takoj popravili... No, potem pa se je začelo...
Prva babica me je najprej prav grdo gledala. Mi ni bilo jasno, zakaj, pa sem kmalu ugotovila - od nekod me je poznala, pa ni vedela, kam dati mojo faco. Na koncu sva le prišli skupaj. Mi je vse lepo razložila, dobila sem novo porodno posteljo, sicer pa sem bila v večji porodni sobi, kjer sta dve postelji - ampak sva bila notri sama z možem. Že kmalu je bila smena in prišla je nova babica - ga. Silva Štefanič - ta nam je tudi pomagala roditi. Še ona mi je vse razložila, mi še enkrat pokazala dihanje, mi v roke dala tisto meni osovraženo masko smejalnega plina (hja, takrat sem se vseeno še smejala :)) in smo začeli. Dihali smo vsi trije, malo smo se pokibicali, z možem sva panično iskala pravo ime za našega novorojenčka, saj nas je vendar vse skupaj prehitelo za 5 tednov in končna odločitev doma še ni padla. Prišel je še dr. Pušenjak, vse preveril (zaradi zapletov po prvem porodu), predrl mehur in potem...
... sem mislila, da bo dete kar padlo ven - vsaj tako je bilo prvič. Tokrat pa nič. Popadki sicer pogostejši na minuto do dve, ampak intenziteta pa še vedno bolj kot ne mila... Pa smo čakali in čakali in čakali. Ker dete še ni bilo dovolj spuščeno v porodni kanal, se jim ni nikamor mudilo. Potem pa so se le odločili in mi priklopili še umetne popadke (auuuuuč) no, in, ko so prijeli, je pa RES šlo zares. Hudih je bilo cca. 15 minut., nekaj popadkov močnih, da sem se kar izgubila v bolečini, nisem več niti razmišljala, samo ušla bi. Ampak potem sem začutila, da gre ven, začela sem pritiskati - dobesedno tako, kot bi me oreng tiščalo kakati (tako so svetovali v MŠ) in pupa je bila zunaj po drugem močnem potisku. :))
Vsa bela in jokajoča je na mojem trebuhu zagrabila prst - ob 10:38. No, jokali smo vsi... Ona, jaz in mož - ki je tokrat zdržal od začetka do konca. :)) Potem je sledil prerez popkovine, malo so šli očistiti, meni pa je babičar Anže pomagal poroditi posteljico. Je bilo kar nekaj heca na ta račun, ker sem sama v zmedi in z vrtoglavico od smejalnega plina govorila, da pogrešam Anžeta, on pa se je čudil, da je vendar tam. :)) Pa, če se poznava. He, he, mu je mož potem razložil situacijo, pa smo se samo fino nasmejali.
Malo sem si želela takoj podojiti, vendar je dr. Pušenjak rekel, da bo pač moralo dojenje počakati, saj sem zopet spet rabila narkozo. Tokrat zaradi defektne posteljice, morali so jo do konca iztipati. Takrat je mož moral ven iz porodne sobe, vse skupaj je menda trajalo eno uro, potem pa sem še prebujala kar dolgo. In zelo moreče - saj sem imela težke sanje - posledica prejšnjega težkega dne. No, ko sem se popolnoma zbrihtala, sem končno dobila pikico k sebi in jo prvič podojila, nato pa so naju odpeljali na oddelek.
Ležali sva na D oodelku in še na tem mestu se lahko zahvalim prav vsem sestram in zdravnikom. V bolnici sva bili 10 dni, saj je mala dobila zlatenico, sicer pa je bilo vse OK, kljub temu, da je bila rojena v 35. tednu. V inkubator k sreči s svojimi 48 cm in 2625g ni rabila in tako sva ves čas prebili skupaj. Res fino.
In ja, zdaj v zibki v spalnici spi naša Maruša, ki je že presegla porodno težo in je "dete iz knjige" - zaenkrat še, hehe. Zbuja se na tri ure, za previjanje in podoj. :)) Bratec je zaenkrat navdušen nad njo, vsem navdušeno razlaga, jo stalno boža - ga moramo prav vahtati, ker bi bil stalno pri njej. Ponosni očka je bil vse dni rahlo zmeden. :)) Pozabil je vse, kar je znal - kuhati, pospravljati,... Zdaj bo pa vse nadoknadil, samo pravi, da rabi, da mu povem, kaj je treba. :)) He, he, ja, ampak v takih trenutkih pa vidijo, koliko jim dejansko odležemo. Se mi kar malo dobro zdi, hehe.
Skratka - zdaj sem dvokratna mamica. Občutki so zaenkrat še malo pozitivno zmedeni, ampak krasni. In vsem mojim septemberkam želim, da bi tudi one kmalu imele vse za sabo (čeprav je to nekoliko neroden izraz, saj se vendar POTEM šele vse začne :)) - sploh pa tako lepo porodno izkušnjo, kot sem jo tokrat imela sama. Samo en nasvet - imejte realna pričakovanja in porod bo stekel v pozitivno smer. Še enkrat hvala moji dragi babici Silvi - je kot ena dobra mama, bodrila me je, mi pomagala, se iskreno veselila z mano in me na koncu tudi objela - kljub temu, da sem se zadnjih 15. minut zgubila in tudi nekajkrat kriknila. Ni ji bilo težko poroditi našo fračko in za to ji bom večno hvaležna!
Zdaj pa šibam, sem že čisto predolga. :)) Grem spat - dokler bo tudi mala še spala. :))
|
Natisni
. čestitamo 
