Solero
|
Zanima me točno to, kar je v naslovu. Kako se obnašajo stari starši ob prisotnosti vnučka? Se njihovo obnašanje spremeni? Govorijo drugače? Delajo stvari drugače? Ostajajo isti? So z otrokom naravni ali se pretvarjajo? Se pačijo?... ... Kar vam pade na pamet. Opazujem namreč babico in dedka mojega otroka in ju že dve leti prosim za "normalnost" (npr. zelo, zelo glasno mu govorita, kot da je gluh, tako da preglasita mene, pri kosilu ne jesta, ampak gledata, kako ga hranim oz. se hrani sam in za vsako žlico ploskata, če smo skupaj v prostoru, ga venomer kličeta, tudi če se pogovarja s kom drugim, ali če se malo sam zaigra ga takoj zmotita in mu kaj govorita, sprašujeta, mu cvilita, če nas je več za mizo, se vse vrti okrog njega, sploh se več ne pogovarjamo med sabo, kar naprej mu tudi govorita, da bo padel, pa da se bo udaril, pa da naj to, pa ono, pa to ne, pa ono ne, mu ponavljata za mano moje besede, če mu rečem, da se greva obut, potem sledi: zdaj je pa mamica rekla, da se greš obut...tri sekunde ni tišine...) Imela sta ga v varstvu celo leto, pa se še vedno obnašata tako "narejeno". Včasih me moti, včasih mi je vseeno, včasih kaj pripomnem, zastopijo itak ne, včasih se dvignem in gremo. Sta sicer zelo v redu človeka, imamo se radi. Bi pa rada, da sta pred otrokom normalna, da ne kričita in tiščita vanj, sploh pri mizi. A so tudi vaši taki? Kdaj se "unesejo"? Po 7ih, 8ih letih?
|