Anonimen
|
Včasih imam takšne prebliske, ampak si potem rečem, da se bo to enkrat zagotovo zgodilo in na to ne morem vplivat. Tako je narejeno življenje. Smrt je edina gotova stvar v življenju, še na rojstvo lahko vplivamo (rojstvo drugih, ne sebe, seveda). Zato se s tem ne obremenjujem. Izguba bližnjih je pravzaprav nek sebični strah, ker je v ozadju naš strah pred tem, da bomo ostali sami. Povsem naravno je, da občutimo take strahove in nas je strah izgube. Zato tudi mnoge ljudi tolaži misel (vedenje, vera), da so naši ljubi nekje drugje, v drugi sferi, nebesih,... Ne verjamem v posmrtno življenje, reikarnacijo..., vendar vem, da naši ljubljeni ostajajo z nami, v nas samih, v naših spominih, v naši osebnosti, ker smo to, kar smo, tudi zaradi njih, zaradi njihovega vpliva na našo osebnost. Bolj me obremenjuje misel, da do smrti ne bi mogla narediti vsega, kar si želim. Po mojem imam samo eno možnost, da naredim vse tisto, kar si želim. Zato če si česa zaželim, svojo željo tudi izpolnim. Nimam pa nekih velik želja. Carpe diem, torej.
|