buča
|
na današnji dan minevajo 4 leta,odkar sem izvedela,da ti srček več ne bije.O moj mali angelček.Veš,sovražim ta dan in naslednji,20,februar,ko sem te cel dan morala rojevati.Bolj kot popadki,me je bolelo srce.Od 7 zjutraj,do skoraj 23.30 sva se borila.Nisi me hotel zapustiti.Takrat je bilo tudi meni vseeno,če takoj umrem.Kakšna krivica se mi dogaja,sem si mislila.Pa ne jaz,no!Pa ne moj otroček,no!Pa to se ne dogaja.Tisti dan,tisto noč,sem skoraj izgubila voljo do življenja,nisem več videla smisla-ničesar nisem več videla.Še toliko bolj mi je bilo žal,ker sem rodila fantka,na vsak način,pa sem si želela punčko.Počutila sem se prekleto krivo.
Po odpustu iz porodnišnice,mi je še isti večer začelo teči mleko,dobila sem mastitis in močna zdravila,bila sem popolnoma dehidrirana,zrela za nazaj v bolnišnico,pa nisem hotela,na svojo željo sem odšla domov.Po 4 dneh sem dobila še vročino in je mami klicala g,katera je rekla,citiram:ja vaša hčerka je imela neverjetno priraščeno posteljico v maternici,ne vem če smo vso dobili ven,najbolje,da se pride pokazat! Niti mi g ni rekla,da se je to zgodilo,niti,da naj pridem na ponovni UZ:
Pa meni je bilo čisto vseeno,kaj se z mano dogaja.
Po 1 mesecu sem odšla na KZ,kjer so mi pokazali,kam so te pokopali,moj angelček mali.Solze so mi oblile lica,hudo je bilo veš.Tista mala gomilca,pa moj otroček notri? TI,moj angelček?Moja sreča,moj prvi otroček,moj fantek?Klecnila sem na zemljo in jokala,da so solze kar po vrsti padale na zemljo.Zagrebla sem prste vanjo,pa je bila tako mrzla...danes bi se mi že odgovarjal verjetno,kajneda bi se mi?Pa po glavi bi mi skakal,pa živce kravžljal,pa kosila ne bi hotel pojesti... pa kaj,si mislim...pa kaj.
Ja 4 leta so že od splava,kot so oni obravnavali,čeprav sem rodila po naravni poti z umetnimi popadki.
Takrat nisem verjela,nisem hotela verjeti,ko so mi govorili,da že mora biti tako.6 mesecev po splavu,sem ponovno zanosila.Ni šlo vse gladko,kot bi moralo,spet so mi hotele neke čudne sile speljati otročka,pa nisem pustila.Naredila sem ogromen jez okoli sebe in nisem sprejela ničesar drugega,ko samo srečni konec.Vsak dan sproti,vsako urco sem se bala,da ne bi bilo mogoče isto kot prvič.A je bila želja močnejša od strahu.Tako imam doma sedaj skoraj 3 letno lepotičko,tisto punčko,ki sem si jo tako želela.Zame je najlepša punčka,njeno življenje mi je največ vredno.Že v porodnišnici so mi povedali,da se mi je rodila izredno lepa deklica-in sedaj vidim,da je to res.Na nebu,med zvezdicami in miljoni mehkih oblačkov,pa jo varuješ ti,kajneda,mali Buško?Naš mali angelček....veš kaj si potiho predstavljam....da bi se malo preveč nagnil in padel iz oblačka,saj te bom s svojim trebuščkom ujela....ampak,kdo bo potem varoval mojo punčko?KER pa vidim,da je na nebu še takooo veliko zvezdic,mi pošlji eno....boš?RADA TE IMAM,moj Buško,moja velika nesrečka
Tako,taki so moji spomini na današnji in jutrišnji dan.Nobeni ne želim takšnih spominov,samo lepe.Sedaj moram nehati,ker že moja sončica Pika vstaja....
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
zmeraj čuva. 
D.
,ki upam,da jo bova kaj kmalu dobila. 
