GoYa
|
Kopiram prispevek v današnji ONI o OBMP...če katero zanima ;)
LP
Nekateri mislijo, da se bo rodil vesoljček
Tor 12.07.2005
»Vsakič sem komaj čakala postopek. Potem sem bila vedno dobro razpoložena ter nestrpna, da je minilo štirinajst dni in sem lahko opravila test nosečnosti. Takrat izveš, ali je ali ni. In vsakič, ko postopek ni uspel, je sledil padec. Bila sem čisto na dnu,« se spominja Tanja Milanez, ki se je petnajst let skupaj z možem Aleksandrom trudila za povečanje družine. Ni jima uspelo, zato sta se odločila za medicinsko pomoč in po petih letih poskušanja dobila dvojčke. Zelo kmalu znova pričakujejo naraščaj.
Parov, ki spoznajo, da potrebujejo na poti do starševstva pomoč medicinske stroke, je vsako leto okoli 1000, med njimi jih približno polovica potrebuje oploditev z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Številka pa se napihne v svoji pomembnosti, če pomislimo, da ljudje s takšnimi težavami še pred slabimi tridesetimi leti niso imeli možnosti spočeti otroka. Tanja in Aleksander spadata v skupino partnerjev, pri katerih zdravniki preprosto ne najdejo vzroka težav – takih je približno deset odstotkov neplodnih parov. Sicer pa je bila naloga spermija z njegovim obstojem vred do 17. stoletja popolna neznanka, in če par ni imel otrok, je bila do takrat to izključno krivda ženskega telesa. Danes je povsem jasno, da sta za otroka potrebna dva, kakor tudi, da imajo lahko težave s plodnostjo ženske in moški ter da to ni nikogaršnja krivda.
KAJ JE NEPLODNOST?
Prof. dr. Tomaž Tomaževič, dr. med., z Ginekološke klinike Kliničnega centra v Ljubljani, pojasnjuje, da govorimo o neplodnosti šele, ko partnerja po letu skupnega življenja še vedno ne pričakujeta otroka. Pri starejših parih čakamo le pol leta in ravno pozno odločanje za naraščaj je pogost razlog za težave, saj se plodna sposobnost z leti zmanjša tako pri moških kot tudi pri ženskah. Prav tako se z leti pojavijo bolezni, ki še dodatno pripomorejo k problemu. Pogosto so za neplodnost krive tudi spolno prenosljive okužbe. »Število neplodnih ne raste, ostaja pa veliko,« dodaja profesor.
ZANIKANJE, KRIVDA IN SRAM
Diagnoza neplodnosti sproži eno izmed najhujših in trdovratnih stisk pri človeku, pripoveduje doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja, spec. klin. psih. »Večina parov meni, da so plodni in da bodo imeli otroke, ko bodo želeli. A ko ne morejo spočeti, so presenečeni in prestrašeni. Že samo misel, da morda nikoli ne bodo starši, je tako strašna, da mnogi enostavno zanikajo težave, in večkrat mine veliko časa, preden poiščejo pomoč.« Običajno je ženska prva, ki sumi, da nekaj ni prav, in obišče zdravnika, moške pa je včasih treba prepričati, da potrebujeta pomoč oba. »Na tej stopnji pri paru prevladujejo občutki jeze, zanikanja, krivde, sramu, samopomilovanja in ljubosumja. Po obdobju preiskav, ki potrdijo diagnozo neplodnosti in navadno tudi vzroke zanjo, se pojavijo šok, otrplost ali olajšanje, saj to hkrati nakaže možne oblike zdravljenja in rešitve problema.«
Osebe, ki se znajdejo v težkih okoliščinah, dajejo otroku večji pomen, kot ga ima v normalnih razmerah. Nekateri se močneje navežejo na tuje, spet drugi se poskušajo povsem izogibati družinam z njimi, ker je lastna prikrajšanost tako boleča. »Nekateri so zelo ljubosumni na tiste, ki jih imajo, lahko so celo jezni na starše, ki so jih dobili brez težav, a zanje ne skrbijo lepo. V manjšem odstotku je želja po otroku posledica nepravih motivov zanj ali pa gre za določene oblike psihogene neplodnosti, ker si ženska globoko v sebi otroka ne želi,« dodaja psihologinja, ki opravlja svetovanje na ginekološki kliniki.
POSTOPKI IN NEUSPEH
Če je bilo odpravljanje vzrokov neplodnosti ali zmanjšane plodnosti z zdravili in kirurškimi posegi neuspešno, lahko v Ljubljani, Mariboru in Postojni parom pomagajo z različnimi postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo. Poleg intrauterine inseminacije IUI in zunajtelesne oploditve (IVF) je zelo pomemben tudi postopek zunajtelesne oploditve s pomočjo injekcije semenske celice v citoplazmo jajčne celice (ICSI), ki se uporablja pri težkih oblikah moške neplodnosti, nepojasnjeni neplodnosti in neplodnosti iz imunološkega vzroka. »V žensko telo po zunajtelesni oploditvi vnesemo največ dva sveža zarodka. Preostale vitalne zarodke pri malo manj kot polovici vseh postopkov OBMP shranimo z zamrzovanjem. Zamrznjenčke lahko pozneje odtajamo in prenesemo v maternico. Pri hudih genskih obolenjih lahko s predimplantacijsko genetsko diagnostiko (PGD) zarodke preiščemo še pred vnosom v maternico in tako uporabimo le zdrave,« pojasnjuje prof. Tomaževič.
KAJ PA, ČE POSTOPKI NE USPEJO?
»Nikoli ni prijetno gledati razočaranj in vsekakor potrebujejo ljudje ob psihičnem stresu pametne spodbudne besede, včasih neuspeha niti ni mogoče natančno pojasniti. Paru takrat svetujemo, naj postopek ponavljata, dokler ne bo uspelo,« pripoveduje profesor.
Tanja se spominja, da so se ženske v bolnišnici spoprijemale z neuspehom zelo različno: »Veliko jih je odnehalo, ker niso več zmogle. Vse skupaj jih je fizično in psihično čisto izčrpalo. Na srečo dokaj hitro pozabim in grem naprej, a nekateri nenehno razmišljajo in premlevajo. Mislim, da čustev ne smeš zadrževati v sebi, a vem, da marsikdo ne zmore.« Neuspeh je lahko zelo velik šok tudi za stereotipno močnejši in razumnejši spol. Profesor se spominja moškega, ki je omedlel, ko so njemu in njegovi partnerici sporočili, da zamrznjenčki po odmrzovanju niso preživeli.
VESOLJČKI
Sedemindvajset let po rojstvu prvega otroka »iz epruvete« Luise Brown je umetna oploditev za nekatere še vedno prepovedana tema. »Žal je OBMP še kar tabu, nekateri verjetno mislijo, da se bo rodil vesoljček! (smeh) Jaz sem že vse okoli sebe navadila nanjo, opazila pa sem, da so veliko bolj zadržani na vasi kot v mestu. V bolnišnici sem bila z ženskami, ki jim je bilo neprijetno govoriti o tem, nekatere si celo niso upale težav zaupati družini. Tega ne razumem. Fino je, da imaš možnost, ki je včasih ni bilo,« razmišlja Tanja.
MNOGOPLODNA NOSEČNOST
Kot pri vsaki novosti so se tudi pri OBMP pojavljali dvomi, predvsem vprašanja, ali so otroci, spočeti v laboratorijih, enakovredni spočetim s spolnim odnosom. Nekateri so namreč verjeli, da so »otroci iz epruvete« slabši, a to seveda ni res. »Pri OBMP je zelo pogosta mnogoplodna nosečnost in za rojstvo dvojčkov, trojčkov so značilni nižja porodna teža, bivanje v inkubatorju in drugi zapleti,« pojasnjuje prof. Tomaževič. »Že nekaj časa pa poznamo laboratorijske metode, ki omogočajo gojenje zarodka do petega dneva in tako lahko izberemo najbolj perspektivne, vnesemo le enega in dosežemo enakovredne rezultate.« S tem želijo izenačiti postopek z naravnim spočetjem. V Belgiji so se na te ugotovitve že odzvali in prilagodili zakonodajo. »Parom omogočijo šest postopkov, če privolijo, da pri prvih dveh vnesejo le en zarodek. Marsikje še vedno vnesejo štiri do pet, ker menijo, da je pomembnejša statistika, medtem ko je dejanski uspeh porod enega zdravega otroka, saj je to povezano z najboljšimi porodniškimi rezultati in končno tudi manjšimi stroški.« Naša država financira posameznemu paru štiri postopke, ki jih mora ta izkoristiti, preden ženska dopolni 43 let.
NEIZMERNA SREČA
»Ko sem donosila, je bilo tako veselje, da sploh ne morem povedati. Takrat sem pozabila vse: vse, kar sem morala preživeti, vse težave, v trenutku je vse izginilo in sem z možem živela še samo za otroka,« se spominja Tanja. Zelo si je oddahnil tudi Aleksander: »Moški so drugačni, vse držijo v sebi, in ko sem rodila, se mu je breme odvalilo od srca. Verjetno je mislil, da mora biti vselej močnejši, pogumnejši, da ne sme jokati, ker tega moški pač ne smejo. Na znotraj pa so najbrž še mehkejši in rojstvo je zanje precejšnje olajšanje.«
Kadar postopek uspe, so zelo veseli tudi na kliniki, pravi Tomaževič, vendar si ne želijo biti glavni krivci za srečo: »Če bi trdili, da smo samo mi odgovorni za uspehe, bi morali prevzeti tudi odgovornost za vse neuspešne poskuse, to pa
|
Natisni
