Anja167
|
Živjo!
Midva sva se uvajala zelo počasi. Prvi dan, bil je četrtek, sva prišla v vrtec dopoldne in bila tam skupaj eno uro in pol. Toliko, da je videl, kje bo. Drugi dan bi bilo po moje isto, pa me je pomočnica vzgojiteljice poslala na sprehod. Po 20 minutah so me klicali, da ga nikakor ne morejo potolažiti. Naslednje dni (bilo je čez vikend) je tamali ponoči kričal. No, tako se je za nas končalo obdobje hitrega uvajanja in se je začelo obdobje zelo počasnega.
Naslednji teden sem bila cel teden z njim v igralnici. Se je igral, ampak je stalno čekiral, kje sem. Potem sem 9. dan, ker se zadeva ni premaknila nikamor, začela hoditi ven, najprej za 5 minut, potem za 30, potem za eno uro, potem za dve, tako da sva bila do konca tistega tedna že nekako navajena zdržati brez mamice do spanja, pred spanjem sva šla domov. Tretji teden pa je potem osvojil še spanje.
Meni se je zdelo takole: ko otrok sprejme prostor in vzgojiteljice (se jim pusti prijeti, nahraniti, previti, ga lahko s čim zamotijo), potem je to to in je vseeno, če je v vrtcu sam skupaj pol ure ali tri ure ali še več. Ker potem ga lahko potolažijo, če zajoka. Dokler pa tega ni, pa naj raje ne bo sam niti 5 minut, ker ga ne bodo mogle potolažiti.
Je pa naš otrok malo "hujši primer". Še nekaj časa se je dogajalo, da je kar na sredi vsega iz lepega zajokal (najbrž ko se je spomnil name), še danes - po 3 mesecih - pa ima piko na vrata. Če kdo pride, je lahko zelo hud.  Nimamo pa (nismo imeli) doma z njim večjih problemov (trkam), razen seveda da se rad popoldne malo bolj pocrklja. Se pa tudi midva še dojiva - če je to kakšna kontraindikacija za uspešno uvajanje... (kot jih veliko misli, vključno z vzgojiteljicami; jaz pa seveda ne). LP.
|
Natisni
