Anonimen
|
V rokah strokovnjakov,ki jih na srečo premoremo in v napredku medicine.
Novo znanje za otroška srca
Še pred nekaj meseci so se zaskrbljeni starši otrok, ki imajo bolno srce, spraševali, kdo bo pomagal njihovim otrokom – zdravnik, ki je operiral malčke, je namreč zapustil Klinični center. Toda predstojnik Kliničnega oddelka za kirurgijo srca in ožilja, prof. dr. Borut Geršak, dr. med., višji svetnik, je našel rešitev: za pomoč je zaprosil dva tuja kirurga, tudi svetovno znanega dr. Davida Mishalyja iz bolnišnice Shebba v Tel Avivu. V dveh obiskih je v ljubljanskem Kliničnem centru operiral dvanajst otrok s prirojenimi srčnimi napakami, usposabljal naše kirurge in razdajal znanje, prejšnji teden pa prvič pri nas v inkubatorju operiral (odprt Bottalov vod) malega Kristjana, pri operaciji njegove sestrice Nine (oba sta bila rojena v 24. tednu nosečnosti in sta tehtala 820 g in 670 g) pa asistiral našemu mlademu raziskovalcu in kirurgu mag. Robertu Blumauerju, dr. med. Zagotovo uspeh, ki premika meje otroške srčne kirurgije tudi pri nas!
Prva operacija srca v inkubatorju!
Kirurg mag. Robert Blumauer: Ne, jaz ne bom odšel drugam!
- Kaj se je zgodilo, ko je odšel dr. Slovak, srčni kirurg, ki je operiral otroke?
Že ko je prišel kot tujec delat v našo ustanovo, smo se zavedali, da bo prišel dan, ko bo želel oditi – nismo pa si predstavljali, da se bo to zgodilo tako hitro, po dveh letih. Malo nas je presenetil.
Pa vas je učil?
Je. Toda tudi on je še mlad, za seboj ni imel velikega števila posegov, zato je težje predajal veliko znanja. Je pa skušal po svojih močeh, tako da sem nekaj posegov opravil skupaj z njim, samostojno in ob njegovi asistenci.
Pri šestintridesetih ste tik pred specialističnim izpitom, za vami pa je samostojna operacija v inkubatorju. Asistiral vam je vrhunski izraelski kirurg dr. David Mishaly.
Je izjemen kirurg, ki odlično dobro obvlada kirurško tehniko: njegove operacije so zelo precizne in zelo tekoče. Oboje daje sijajne rezultate. Vidi se, da ima bogate izkušnje: opravil je veliko posegov, sodeluje v razvoju otroške srčne kirurgije in zna predajati svoje bogato znanje – to ga veseli. Lepo je delati z njim in pridobivati praktično znanje: ne le da nekaj razloži, dr. Mishaly ti dovoli, da to narediš, in ti pokaže izvedbo na pacientu. To znanje ostane.
Asistiral vam je pri operaciji Bottalovega voda pri mali nedonošenki v inkubatorju – potem ko je sam opravil enako operacijo pri njenem malce večjem bratcu.
Tako je, pri nedonošenčku, ki je bil rojen v 24. tednu. V tretjem tednu starosti otroka smo morali prekiniti žilo, ki je med nosečnostjo povezava med pljučno arterijo in aorto: pri večini normalno rojenih otrok se to skoraj vedno zapre samo, pri nedonošenčkih, pri katerih tkiva še niso tako razvita, pa se to ne zgodi. Zaradi prevelikega pretoka skozi pljuča se ta okvarjajo, tudi srce se izčrpava. Pediatri so dvakrat neuspešno poskusili z zdravili, zato smo se odločili in vsa ekipa je odšla v Porodnišnico na intenzivno enoto neonatalnega oddelka ter opravila operaciji. Najprej je bil za operacijo pripravljen večji nedonošenček, zato sem sam operiral manjšega otroka.
Deklico s 670 grami?
Toliko je tehtala ob rojstvu, ob operaciji pa 830 gramov.
Občutek na oddelku z nedonošenčki, kjer se ti zdi normalno težek dojenček velikan, je izjemen in malce strašljiv – otročki so videti tako krhki! Vas je bilo strah poseči v takšno majhno telo?
Ko si tam, ko veš, zakaj si tam, si zelo osredotočen na svoje delo, na to, da ga opraviš stoodstotno. Seveda se zavedaš, da je otrok izredno občutljivo bitjece, nesamostojno, odvisno od vsega, zato čutiš še večje spoštovanje. Po drugi strani pa se človek skoncentrira na tehnično izvedbo operacije: da je poseg opravljen optimalno, tako kot mora biti, in da je čim krajši. Prvi poseg je trajal dvajset, drugi petindvajset minut.
Seveda ste v inkubatorju in tako majhnega otroka operirali prvič.
Velikokrat sem asistiral pri takšnih operacijah in pri operacijah s podobnim prijemom, da pa bi mi kateri od kirurgov zaupal samostojno operacijo, se pa še ni zgodilo. Dr. Mishaly je po najinih skupnih desetih operacijah predvideval, da bi to lahko opravil samostojno.
Vas je odločitev presenetila?
Je. Ko sva šla proti porodnišnici, mi je povedal, da bom enega otroka operiral jaz – morda niti ni vedel, da nisem še nobenega. Mi mladi vedno mislimo, da gre vse prepočasi, toda kakšen starejši bi mi rekel, da grem s svetlobno hitrostjo. Od leta 2000 sem na kirurgiji in odtlej sem asistiral pri približno osemdesetih odstotkih vseh operacij prirojenih srčnih napak: kadar nisem mogel, sem bil ali dežuren ali pa sem krožil po oddelkih in me niso spustili. Počasi sem dobival zaupanje vase: letos sem bil šest mesecev v ZDA, v Hustonu, v ustanovi, v kateri so naredili največ operacij na srcu na svetu. Delal sem z vrhunskimi strokovnjaki: niso me poznali, od začetka sem si moral pridobiti zaupanje vse ekipe; človek pride do neke stopnje, ko se emocije skrijejo v korist bolnika, zato da lahko kirurg tehnično opravi delo najboljše.
Ni bojazni, da bi po znanju, ki ga prejemate in srkate vase, tudi vi odšli drugam?
Ne, tu mi je lepo: tu imam vse, kar si želim v življenju. Delo in napredek je zagotovo eden od pomembnih dejavnikov: ker imam možnosti, ne razmišljam o njih. Ampak (nasmeh) kar se tiče vsebinskega dela v službi in kar se tiče mojega zasebnega življenja – vse, kar si želim v življenju, imam tukaj in ni ga kraja, ki bi me lahko premamil!
Tekst: MIŠA ČERMAK
|
Natisni
