Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati? Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.
Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.
Več o tem
Niti v najhujših nočnih morah si nisem predstavljala, da bom kdaj pisala v ta forum. A žal se je usoda ZELO KRUTO poigrala tudi z nami. Bil je moj rojstni dan, ko sem imela redni pregled v 19. tednu. Z možem sva se tako veselila, da bova morda zdaj izvedela kakšenga spola je najino detece. Seveda nisem niti pomislila, da bi lahko bilo kaj narobe. Bila sem na merjenju NS in naredili so mi tudi dvojni hormonski test. Vse je bilo normalno. Ja, vse do tega 19. tedna. Potem sem doživela prvi šok. Ginekologinja ni našla želodčka in ob možganih je videla cisto. Ves čas je govorila, da to verjetno ni nič, da pa naj grem raje še v porodnišnico, saj imajo tam boljši UZ. Naslendji dan sva tako šla z možem v porodnišnico na UZ. Ves čas sva se nekako prepričevala, da bo že vse dobro, da bodo tako rekli na tem UZ. Pa ni bilo tako. Po pregledu so me takoj poslali na AC, ker so sumili na kromosomsko napako. Povedali so mi, da naj bom pripravljena tudi na prekinitev nosečnosti. KAKO? Pa saj je bilo do sedaj vse v redu????!!! Ne morem niti opisati, kako sem se tedaj počutila. Sploh nisem mogla nehati jokati. Potem pa še to čakanje na izvide. 2 tedna čakanja. Bila sem čisto obupana, a mož je nekako ves čas govoril, da bo vse dobro. V četrtek pa sva dobila izvid, na katerem je pisalo, da ima naša mala punčka Trisonomijo 18 oz. Edwardsov sindrom. Gre za hudo teseno in duševno motnjo, mnogo hujšo kot Dawnov sindrom. V petek sem bila tako sprejeta na oddelek, kjer ... Saj niti zapisati ne morem.
Zdaj je več ni in jaz še kar ne morem verjeti. NIkakor ne morem dojeti, da se je to zgodilo prav nama. Pa vse je bilo do sedaj v redu ....
Čisto sem na tleh in če ne bi bilo moža ves čas ob meni ... verjetno bi se mi čisto zmešalo.
Zdaj pa še ta naval mleka! Prsa mi bo raztrgalo. Kaj ste naredile ob teh težavah?
Sočustvujem z vsemi na tem forumu in mi je grozno hudo, da moramo vse to dajati skozi. To bi MORAL biti najsrečnejši čas v našem življenju, ne pa najbolj žalosten.
Zelo žal mi je za vaju. Ostanita močna in tudi za vaju bo posijalo sonce. Čeprav vama je v tem trenutku zelo težko, je bolje tako, kot da bi nebogljeno dete trpelo in vidva zraven. Mati narava včasih izbira nam nerazumljiva pota...
Milamay! Vem, kako ti je, ker sem sama doživela isto. Sicer je moja pupa imela trisomijo 21-Downov sindrom, ampak vse kar se je potem dogajalo, je isto... Mučno čakanje na rezultat, odobritev UPN od komisije. Grozno... Drugače ne vem, kako bi to sploh opisala. Če rabiš, kakšno psihično podporo, se mi lahko javiš. LP
Hudo mi je zate. Vendar vedi, da čas zaceli vse rane in tudi pri tebi jih bo. Sicer bolj klavarna tolažba, ampak je res. Tudi zate bo nekoč prišel dan, ko boš v naročju držala svojo pikico. Do takrat pa...drži se.
Pozabila sem ti napisati, da sem si na prsi dajala obhladke, ker sem tudi jaz imela težave z navalaom mleka. V porodnišnici sem si namakala plenice v mrzli vodi in jih dajala na prsi. Tako so mi svetovale sestre. Doma pa imam nek gel za v zmrzovalnik, ki sem ga potem povila v krpo in tudi polagala na prsi. V vsakem primeru si prsi moraš hladiti in piti čim manj tekočin. Pij samo toliko, da ne boš žejna. To je bil tudi pri meni problem, ker sem bila kar naprej žejna. Težave so se mi omilile šele po 4 dneh. Svetujem pa ti, da o svoji tragediji čim več govoriš in poveš vse ven, to ti bo pomagalo prebroditi bolečino. S časom ti bo lažje, pozabila pa tako ne boš nikoli. Ne mislim zdaj, da bi povedala celemu svetu, ampak tistim, ki so ti blizu že lahko poveš. Verjetno boš opazila, da se izogibaji, da bi v tvoji bližini govorili o tem. Kar povej jim, da se lahko pogovarjaš o tem. Boš videla, da je bolje, kot pa da to zadržuješ v sebi in nekaj tuhtaš. Jaz sem v glavnem psihično krizo prebrodila. Hudo je bilo, ko je prišel čas, da bi morala na dopust. Ena kriza pa še pride okrog 2.8., ko sem imela PDP. Drugače pa se midva z mojim že dva meseca trudiva za naslednjega . Vsi so nama zagotovili, da se to naj ne bi ponovilo, ker so kromosomske napke slučajne in niso dedne. Bomo videli, če nama uspe. Prvič in drugič sva delala več kot eno leto, tako da bi bil čudež, če bi ratalo hitro. Imava pa že enega sina, starega 9 let. LP
Zelo mi je hudo za vaju ! Naj čas zaceli rane in prinese lepše novice!
_____________________________
Jaz v svetu, svet v meni živi! Skoraj že spim, a svet je! Svet se ne zdi! Slišim rimo, kako govori: pred rojstvom te ni bilo, po smrti te ne bo, a zdajle si.
Sploh nimam besed. Se že ob branju , ne morem pa si niti predstavljati kaj takega. Na srečo imata drug drugega in si pomagata. Sicer pa so ti punce že dale nasvete, tudi take, ki so to že doživele. Držita se oba, jaz pa bom držala pesti, da vama čimprej (ko seveda lahko) uspe povit zdravega .
- za vajudva in za vajinega , ki je sedaj vajin angelček.
_____________________________
V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.
Pa tako sem mislila na vaju in čakala, da sporočiš kakšni so izvidi (pisala sem ti že prej na MON-u). Res mi je zelo hudo, da se je tako končalo.
Ne obupaj, vzemi si čas za žalovanje, ne zadržuj bolečine v sebi, ker bo še slabše, jokaj, .... in predvsem VERJEMI, da bo tudi za vaju posijalo sonce sreče.