picola1
|
Zame osebno tut ena čez rit še ni pretepanje. Mislim, da skoraj ni starša, ki vsaj enkrat ne bi otroka čez rit usekal (ne govorim o tem, kaki so takrat občutki, verjamem pa (upam) da je veliko staršem žal). Verjamem tut, da kakšna čez rit pri otroku ne bo pustila nepopravljivih posledic na njegovi osebnosti, še posebej, če starš spozna, da je naredil narobe, se otroku tut zna opravičit za svoje napake in seveda, če je generalno dokaj ljubeč in zrel starš.
Sama se sicer tega ne poslužujem in tut če se bom kdaj, tega nikakor ne bom jemala kot to, da si je otrok zaslužil, ampak kot to, da sem bila sama v tistem trenutku tako znervirana, da sem ga udarila. Da nisem našla drugega načina, da bi ga umirila. Predvsem pa jaz večkrat vidim pri drugih starših, da ko pade ena čez rit, da bi že velikoooooooo prej morali kaj naredit, ne pa šele takrat, ko je res že prepozno in otrok že eno uro 'išče batine', kot je večkrat rekla moja mama.
Imama pa kolegico, ki za vsako malenkost udari svojo hčerko čez rit...pa kolegico, ki že svojega 8-mesečnika čez rit udari (sicer bolj na rahlo, sam me pa resno skrbi, kako jih bo ta otrok dobil, ko bo star 2-3 leta)...Nekaterim se to zdi čist normalen del vzgoje, nekateri so mnenja, da si otroci zaslužijo, jaz osebno pa sem mnenja, da skoraj vedno obstaja drug način (predvsem pa pravočasen), da otroku dopoveš, da je nekaj naredil narobe. Sem tudi mnenja, da ko nas otrok tako spravi ob živce, da ga udarimo...se je nujno treba zamislit nad samim sabo, zakaj me je ta stvar tako zelo vrgla iz tira (in ali je res tako zelo pomembna). Jaz sama pri sebi večkrat ugotovim, da je moja jeza nad mojim otrokom povezana z mojim otroštvom in načinom vzgoje mojih staršev ali pa kako drugo nepredelano stvarjo iz mojega otroštva.
< Sporočilo je popravil picola1 -- 15.6.2009 19:36:23 >
|
Natisni
). preveč permisivno za moje današnje pojme - zdaj pa go figure kaj je kaj in kje so prave meje 
