Kristalka
|
Imam problem, za katerega sem se otepala spraševat na nekem forumu, zdej pa res ne vem ali se meni blede. Pred nekaj meseci sem se pustila z dolgoletnim fantom (4) in praktično takoj šla v zvezo z drugim. Ni nobenega varanja vmes, je pa res da mi je ta drugi bil všeč, z bivšim sva imela že kako leto težave, ki jih nisva zmogla rešit. Novi fant mi je takoj začel postavljat vprašanja, če si želim otroke (oba 33), kdaj bi se selila…meni so bila ta vprašanja zelo čudna, glede na to da sva komaj začela zvezo, ker sem bolj rezervirane narave in so mi to dosti intimne teme, ki o katerih sicer nimam težav govorit, ampak ne s komerkoli. Sem mu povedala, da si otroka sicer želim, da pa ni zdej to moja prioriteta, ampak da je bistveno da si ustvarim ljubeče razmerje, iz katerega se mi zdi logično, da enkrat sledi otrok. No, to moje razmišljanje mu ni bilo všeč. Ni mu bilo všeč niti, da se nisem znala izjasniti časovni, kdaj. Ni mu bilo prav, da mi je bila tema selitve obremenitev, ker sem pač ravno prišla iz zveze in nisem v glavi še predelala zadev, da sem celo izjavila, da mi v tistem trenutku paše biti sama, da se malo umirim (ja ok, ni bilo najboljše, da sem šla takoj v novo, ampak tako je bilo ne morem spremenit). Ni mu bilo prav, da sem videla več prednosti v mojem stanovanju in ne njegovem. Parkrat sva se zaradi tega krepko skregala, ker sem konstantno doživljala pritiske na ta račun. Očital mi je, da si otrok ne želim, čeprav sem mu vedno povedala da si jih, samo ne iščem partnerja da bi imela otroka, ampak iščem partnerja da bi z nekom delila prihodnost, otrok mi je pa pol logična posledica. Jaz sem se drla, on je izsiljeval in mi očital. Zdaj pa imava jasno štalo, ker je poleg tega še vse drugo narobe, za vse sem jaz kriva (da je izgubil zaupanje, da je trpel, da se tako počuti bla bla bla). Jaz sem svoje napake priznala (konkretne) in mu povedala, da sem pripravljena delat na tem, da to odpravim. Da povišanje glasu ni nič dramatičnega. Da naj mi ne govori da si ne želim otrok če si jih. Da če se želiš seliti skupaj lahko greš v tretje stanovanje. Da se vse da zmenit, če se hoče. On pa ne. Da se jaz nočem selit k njemu. Da sem se jaz drla. Da sem jaz mutila bla bla bla. Zdaj je problem že moj pes, ker da ko bi imela otroka bi bil to problem in on bi ga za tisti čas dal mami….mislim, midva otroka sploh nimava in on bi se zdej s tem ukvarjal??!
Sploh ne vem, kaj me vleče k temu tipu, ampak bi rada zvezo reševala (ok, trenutno nisva skupaj). In zanimivo da so bile moje pretekle zveze kar se tega tiče normalne, nikoli imela takih težav. Dokler se stvari niso sfižile (imel je hude dramatične izpade, jok, da sem neprilagodljiva, da nočem otrok, nočem selitve, nočem tega, nočem unga…) je bilo v 99% vse lepo in ok, sva se imela res fajn skupaj. Odkar pa se to dogaja je pa res…hm ne vem, nikoli se še nisem srečala s čim takim. Jaz sem zelo usmerjena v razreševanje težav, mislim da se da marsikaj pogovorit in dogovorit, samo poslušat je treba drugega in ga poskušat razumet, zakaj on tako misli. On pa nekako ne more preko stvari, ki so se zgodile, vse je en sam problem, problem so stvari, ki so bile, ki jih ni, ki bi lahko bile… Ne vem no, ne vem več ali mogoče nisem normalna, al kako sploh se še lotiti te zadeve. Mislim da sem zelo odprt človek ki marsikaj razume, tu pa preprosto ne kapiram več nič. Potrebujem nasvet  .
|
Natisni
), pa sva bila še vsa zelena. Nekako sva si pač že takrat predstavljala skupno življenje tudi takrat v bolj resnih časih in ne le v nežnem obdobju zaljubljenosti. 
tak začetek ni glih rožnat..
