Narobesvet
|
Nisem vedel, ali bi sploh slednje napisal na forum ali ne, zadnje dneve ne vem kaj je sploh dobro in kaj ni. Me pa zelo tere. Ze na zacetku opozarjam, na dolgo in siroko bo napisano, ker bi si rad dal duška.
Zadeva je sledeca. Pred nekaj meseci sva z mojo bivso sla narazen. Nic jeze, nic grdih custev. Konec je dala ona, ker to pac ni vec bilo to in jaz sem to sprejel, kaj pa mi je druga ostalo in ce je zelja nekoga taksna, je to to. Najin odnos nikoli ni bil slab, imela sva se lepo, varanja ni bilo. Pac, verjetno je slo za navelicanje necesar kar sva imela. No, da ne bom na zaceku na dolgo in siroko o tem. Imava hcerkico staro 3 leta. Prelepo princesko. Tu so se pa zacele tezave. Konec najine veze je prinesel tudi spremembe kar se tice najinega otroka. Do trenutka ko sva sla narazen, nisva zivela na svojem, sem pa jaz s svojimi prihranki, od casa ko se se nisva poznala, kupil in urejal stanovanje za nas. To je ob razhodu padlo v vodo. Ta cas je bilo najino zivljenje ozrioma nase zivljenje vpeto med mojo druzino in njeno druzino. Ona je zivela pri mami, jaz pri svojih starsih. Ker se pri njej doma s tasco nisva razumela, se tam nikoli nisem pocutil kot doma, kar sem dal vedeti moji in me je razumela, tako ali tako smo planirali odhod na svoje. Ta cas je pac bilo tako, da smo spali pri tasci v vecjem stanovanju, dneve pa sem prezivljal doma pri mojih starsih. S hcero smo bili vsakodnevno pri meni ozrioma mojih starsih, kjer imam zase velik prostor, otrok se je imel kje igrat. Skratka, 90 procentov dni je moja hci prezivela z mano (ko je bivsa delala) pri mojih starsih, na katere je zelo navezana. Predvsem z dedijem se noro razumeta. Proti veceru pa sva s hcero odsla k tasci, ce je moja koncala prej, sva sla prej, ce pozno zvecer, pa sva odsla pozneje, vcasih pa tudi konkrento prej, da se je lahko cartala in prezivela cas se z drugo babico, torej tasco. Kar zelim povedat je to, da je moja hci ze od rojstva navajena zivljenja pri meni (mojih starsih), pa tudi pri tasci, kjer je vecinoma tudi spala. Dneve je prezivljala pri meni oziroma pri starsih, vecere in noci pa pri bivsi. Nekdo bo rekel norisnica, hja, taksni casi so, bili smo mladi in studenti z otrokom. Zivljenje gre po svoje. Zato pa je bil vedno moj primarni cilj odit na svoje, cemur je zelo oporekala tasca, ki ni zelela ostati sama in je delala vse, da to prepreci. Ampak o tem ne bom pisal, to so zgodbe, ki jih poznate vsi, tega je ogromno.
No, pol leta pred razhodom sva v placilnem razredu vrtca padla v zelo visok razred, predvsem zaradi penzije, katero je bivsa dobivala po pokojnem ocetu in od nje nikoli ni imela nic. Ji je vse vzela njena mama. Bivsa pa je vedno delala preko studenta, potem pa je bila tu se moja placa, ko je prislo do denarja, sta se bivsa in njena mama vedno skregali, jaz se nisem v to nikoli mešal. Odlocila sva se, da narediva v tej krizi zadevo, ki ni ravno za objavljat, pa vseeno. Papirno sva sla narazen, dolocila prezivnino in avtomatsko dolocila skrbnistvo njej, ker sva takrat seveda bila se skupaj. Kdo bi takrat vedel, hja, ce bi bil vedec ne bi bil revez pravijo. Ob razhodu sva se pogovarjala o vsem, predvsem mi je bila pomembna moja hci, na katero sem neizmerno navezan. Ona pa name. Do casa razhoda z bivso, sem svojo hci v 80 procentih dajal v posteljo, ji bral praljice, ko je bila mala pel pesmice, skratka, navajena je bila, da sem jo resnicno vec kot 2 leti in pol dajal v stajico, ker je mama delala, ko pa ni, pa je velikokrat raje izbrala hitri kafe s kolegicami. Mene to ni motilo, nisem ji nikoli moril kar se tice tega, meni je bilo nekaj najlepsega dati svojega otroka spat, se pocartat z njo, se posebej ko vidis kako ti vraca ljubezen. Kr solzne oci dobim vsakic ko se spomnim na vse dogodke, na vse lepo z njo. Tudi ob tem pisanju se mi rosijo oci. Vsi okoli mene so mi vedno rekli, da sem res vredu oce, koliko sem se ukvarjal s hcero, vse sva pocela skupaj. Marsikdaj sem raje kot druzenje s kolegi, ki je ze tako bilo redko, izbral druzenje s hcero, pa ceprav sem bil dosti z njo. Pac, vedno sva se poklapala, vedno pocela vse mozno. Moje zivljenje ni bilo lahko, pa sem potrpel, hodil sem v sluzbo ob 5h zjutraj, vcasih ze ob 4h, po sluzbi cakal pred vrtcem tudi po uro in vec, da so se vsi tam zbudili, da sem jo pobral in peljal domov, ker njena mama ni mogla velikorat zaradi sluzbe, ali pa obveznosti, kave, fitnes, tekanje, zumba itd..ampak mene to nikoli ni motilo, meni je bilo najpomembneje, da sem s hcero. In tako sva se navezala, kot se vsak oce in hci, ki sta ogromno casa skupaj. In ko je prislo do razhoda sem se pred bivso razjokal, ne zaradi nje, pac pa zaradi hcere, ker sem vedel kaj me od tu dalje caka. Tako sva se dogovorila, da bova podpisala skupno skrbnistvo oziroma da ga bo ona, saj je do zdaj, zaradi tiste napake katero sva naredila, bila ona njen skrbnik. Sva se vse zmenla, rekla mi je, da bo podpisala, ce je to moja zelja. Kar je seveda bila, predvsem zato, ker sem se bal tega, kar se boji vsak od nas. Prevar, izigravanja, sprememb, metanja polen pod noge, izrabljanja ljubezni itd..Ampak sem bil miren, ko mi je to povedala. Zadevo sem vlozil na CSD, kjer sem povedal da zeliva podpisat skupno skrbnistvo. Do takrat je zadeva tekla tako, da sem hcero 3 krat tedensko pobiral v vrtcu, prisla je k meni (sem lastnik stanovanja), pocela sva stotine stvari ki jih pac otroci radi pocnejo, risanke, igranje, pesmice, sprehodi, norenje itd. itd..Pri meni je spala oziroma se zdaj spi 3 krat tedensko, potem vcasih obrneva in spi 4 krat tedensko. Ponavadi so to konci tedna, se pravi cetrtek, petek, sobota. Med tednom jo skoraj vsak dan poberem jaz, potem po sluzbi pa jo pride iskat ona in jo pelje k sebi (k nekdanji moji tasci) domov.
Z bivso sva se do zdaj lahko vedno dogovorila vse, prezivnina ni bila nikoli problem, niti o tem ni tekla beseda. Moja dolznost dokler ne bi bilo skupnega skrbnistva. Glede hcere sva se vedno lahko lepo zmenila vse, ce kdaj ona ni mogla, sem jo pobral jaz, ce obratno pa ona. Dejansko sva zivela deljeno skrbnistvo in to vec kot super, saj je hci navajena slednjega ze od rojstva. Ima dva doma, v obeh se pocuti super, ze od rojstva je tako, ker je pac najino zivljenje potekalo tako kot je. In tu se je zacela tezava. Takoj ko sem od CSD dobil obvestilo o razgovoru za skupno skrbnistvo in sem termin javil bivsi, je naslednji dan ze zelela pogovor z mano. Kot da bi vedel kaj bo, tocno to je bilo. Rekla mi je, da mi ne bo podpisala skupnega skrbnistva, citirano zato: "ker ne zeli, da bo otrok ko bo star 10 let imel kaksne opravke in delo doma, bo pa na vrsti moj termin, da bo morala potem k meni". Ces, da bi jo jaz silil nekaj kar ne more. Tu se mi je sesul svet, resnicno. Nekaj dni nisem nic spal zvecer, kot moski priznam da sem se veckrat zjokal. Ni in ni zelela poslusat, ni si dala rect, da to nima nobene veze s tem in da prihodnost ni znana, tudi to ne, da dobro ve, da sem vedno delal v dobro hcere. Vedno! Ocitno je vse kar je potrebovala bil dober izgovor, da lahko preklice podpis skupnega skrbnistva. Tako sem kontaktiral CSD in gospo, ki naju bi sprejela. Povedal sem ji na kratko moj problem, pa nama je termin ostal, ces, da se pogovorimo. Moja se danes, 3 tedne za tem, noce niti slisat o skupnem skrbnistvu, pa ceprav ziviva zadnja meseca cisto taksno zivljenje. Kaj si pa naj druga mislim, kot to, da pac zeli manipulirat, ko bo cas. Kar je ze tudi pokazala. Skrbi me, da bo najina hci orozje zanjo proti meni, ker je tudi ze nakazala da me to caka. Rekla mi je, da mi dovoli videt hci kolikor zelim, da mi je ne bo odrekala, ampak skupnega skrbnista pa ne bo podpisala. Veckrat pred spanjem, ko me hci poklice, da mi rece lahko noc, je bila zalostna. Ko sem jo vprsal zakaj je zalostna, pa mi je rekla, da zato ker ni atija. Itak mi je slo na jok, ampak tako pac je, zivljenje se je spremenilo. Tudi v vrtcu mi vzgojiteljica veckrat rece, da ni lepo spala oziroma je jokala, ker ni atija. Pa sem se kislo nasmehnil, ona tako ve zakaj gre, pozna zadevo. Meni pa je hudo. Pri meni zvecer zaspi kot polhek, ne omenja bivse, imava se fino, vsaki vecer rutina pravljice, cartanje, kaksna pesmica ali dve. Bivsa pa mi je v mesecu dni 2 krat naprej vrgla, da pri njej ne spi lepo in da traja po 2 uri da zaspi, da pa ji ritem ruši spanje tu in spanje tam. Kar pa ocitno ne drzi, ker ko je pri meni, ni nobenih tezav. To sem ji tudi povedal, pa se je samo zmrdnila. Vedno bolj se mi zdi, da mi vse dela namerno, ker vidi, da me hci pogresa, ker je navajena od rojstva, da sem vsaki dan z njo, da sem jo daval spat velikokrat ko niti mame ni bilo zraven. Se mi zdi, da se mi vse kar je bilo lepega in dobrega vraca s slabim, oziroma mi to vraca bivsa. Zadnjih pol leta skupnega zivljenja jo je neznansko motilo to, da je hci zelela, da vse naredim jaz. Ko jo je bilo treba oblect in jo je zelela bivsa, je hci rekla: "Ne, ati bo". Dati za jest."ne ati bo". Dati v posteljo: "ati bo". Sprva ji je bilo se celo smesno, bivsi, potem pa vedno manj. Jaz sem ob tem vedno hci vzpodbujal, da naj to dovoli tudi svoji mami. AMpak hci je falotek in se vecinoma ni pustila. In je bil ali jok in stok, ali pa, da sem zadevo naredil jaz. In bivso je to zelo motilo, ceprav nisem imel s tam jaz nic, tudi hci ne. Moje mnenje je, da je bila hci navajena, da sem to delal jaz vecinoma, velikorat ko bi pa bivsa lahko, pa tudi ni in je raje prepustila meni.
In danes sva tu kjer sva. Jaz si zelim skupno skrbnistvo zato, ker vem, kaj me lahko caka. In tega se bojim. Ker je bivsa sicer rojena tu v Sloveniji, mama pa iz tuje drzave, me skrbi, da bo nekega dne odsla dol, jaz pa bom ostal brez svoje hcere in ona brez oceta, ker vem, da na taksno razdaljo ne mores vzdrzevat normalnih stikov. Stotine strahov me preleteva. Ne vem kaj mi je storiti. Jaz vem, da ce bi imel skrbnistvo, bi takoj podpisal skupno skrbnistvo zanjo, ker se mi zdi samoumevno, da je to njena zelja. Ljudje se spreminjajo, tale papir pa je vseeno garancija, da ne bo nekdo igral Boga nad tabo in otrokom. Moji dnevi zdaj tecejo naprej, do razgovora pri CSD, ko sem s hcero, pozabim na vse, ko je ni pri meni, sem zalostn, se bolj mislim na vse okoli skrbnistva, kaj me vse lahko caka ce se ne uredi, z delom se zamotim, ampak ko se vsedem in umirim, sem spet z mislimi pri hceri. Moja zivljenjska sreca, velikokrat pa tudi nesreca je, da sem custven. Strah me je ko berem, kaksna stevila obiskov dobijo nekateri ocetje, vsaki drugi vikend spanje otroka pri ocetu, ter 1 krat tedensko nekaj ur z njim...na to ne pristanem, ne morem, ne bom. Moj otrok je moj svet. In jaz njen, kar kaže vsako minuto ko sva skupaj. Prosim, dajte mi svetovat, kaksna je praksa, kaj lahko pricakujem na sodiscu, CSDju, kaj lahko zahtevam itd..
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
