slovenka
|
muška, stvar je v tem, da sva z mojo taščo na čist drugih valovnih dolžinah. V familijo sem prišla, ko sem ravno diplomirala in je že prvič govorila o vnukih... potem pa sem šla na podiplomca in se je stalno pritoževala, zakaj mi je pa zdaj še tega treba, da bom zaradi šole odlagala z otrokom, pa sem bila takrat stara 23 (seveda 5 let več kot ona ob zanositvi, plus da sva bila z mojim šele mesec ali dva skupaj in o tem sploh razmišljala nisem) ... in ona tega res ne razume - ima samo OŠ in živi samo za družino, ne hodi v službo, samo kosilo skuha in potem se samo buni, zakaj hodim po tujini in kaj ono in tisto... Sedaj imam IX. stopnjo izobrazbe in službo za nedoločen čas, ki me res veseli, pa v službi vedo, da planiram otroke, pa so me vseeno z veseljem zaposlili... ona pa mi je enkrat začela govorit, da ne bi rabla hodit v službo, ker se podpore ob otroku dobi tolko in tolko... si mislite.... čist skregano z mojimi nazori. No, sedaj z mojim poskušava naredit  , samo dokler ne bo, ji ne bi nič pravila, itak sedaj gradiva hišo... Če bi ji rekla, da ne gre, bi še znala kje mojemu drugu ženo iskat...  Če bi ji rekla, naj drži pesti ob testu, kot pravi muška, pa bi mi ziher rekla, da mi je ona rekla, naj imam otroka pri 23... Moj je navajen nanjo in je niti sliši ne, jaz pa jo...
Pa me ne moti tolko, da si želi vnukov, ampak to stalno nakladanje kolko sem stara (pa sem zaenkrat še 27)... pa sicer vse to preslišim, samo včeraj sem bila ves dan žalostna zaradi tega, pa res nek pritisk čutim, če želim ali ne. Saj zdaj ji bo moj rekel, naj bo tiho, ko sem mu povedala, da mi že preseda.
Hvala punce, da me prenašate.
< Sporočilo je popravil slovenka -- 28.8.2007 11:32:15 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
