Anonimen
|
Pozdravljene,
zanima me če je imela katera podoben problem. Prvič se je začelo dogajati v prvi nosečnosti proti koncu (ko sem ostala doma, partner pa je hodil v službo), da se mu bo kaj zgodilo (na cesti,...), vsakič, ko je šel od doma me je postalo res strah, da se mu ne bi kaj zgodilo, da bo moj otrok ostal brez očeta, po porodu je bilo to še izraziteje.
Na začetku mu o svojih strahovih niti nisem govorila, bilo pa je grozno zame. V času ko sem vedela, da je na poti v službo/iz službe, ga niti poklicati nisem upala, da ne bi morebiten dvig telefona povzročil njegovo neprevidnost in s tem nesrečo na cesti. Se spomnim ko je imel mali cca. 1 mesec, in je imel moj po službi nujen opravek, za katerega mi je pozabil povedati, vmes se mu je pa še baterija izpraznila. Ko je prišel domov sem jokala in tulila kot dež (pa je samo pol ure zamujal). No potem sčasoma niti ne vem kdaj so se ti strahovi polegli (mislim, da tam nekje okoli otrovega 5-6 meseca). Tistih 40 minit, kot jih ima od službe do doma, niso bili več moja mora, in nisem več bila vsa otrpla, ko sem vedela da je na poti domov.
No sedaj proti koncu druge nosečnosti, se mi je začelo dogajati isto. Enostavno me je strah. Zjutraj čakam, da pride v službo in ko me pokliče sem do 3h spet mirna, ob 3h, ko vem da štarta proti domu, pa me spet stiska in zvija od strahu. V tem času, tudi otroku nisem kaj dobra družba, saj nisem skoncentrirana in nič, le čakam in vedno imam eno uho na radiju, če bi omenili kako nesrečo....
včeraj pa je imel moj čuden občutek, kot bi ga nekaj tiščalo v prsih, in proti večeru je začelo še mene (podobno strahu, paniki), celo noč sem imela čudne sanje (pa sploh ne v povezavi z njim), in to je pripeljalo do tega, da sem ga zjutraj prav prosila naj ostane doma danes... skratka spet čakam da pride v službo in me pokliče, da si oddahnem do 15 ure...
Ne vem, drugače nisem ne posesivna, ne težav nimava... pravzaprav je včasih zaradi teh mojih strahov najin odnos še lepši, ker hočem da vse takoj razčistiva, ko imam kak dan ko bi kar težila za brez veze, me vedno nekaj ustavi in mi reče, kaj pa če je to vajin zadnji skupni dan... vedno ko gre mu povem, da ga imava z malim rada, itd....
Ne vem no ali je to zaradi hormonov ali kaj...niti ne vem kaj naj storim? Spet počakam da rodim in nato par mesecev da bo težava izzvenela sama od sebe, kot je v prvo?? Ne vem res, je pa zadeva izredno neprijetna in stresna zame...
|
Natisni
in mi je neverjetno pomagalo. vzame ti par minutk, počutje pa takoj boljše. Pri zdravniku so mi sveda bile ponujene tablete, ampak sem se odločila, da moram skozi to sama. sama sem se do tega pripeljala in sama moram ven, brez kemije. In mi je uspelo
. 
