lana777
|
Naj malo nostalgično zajadram v spomine ... Obleka je (bila) zame bistvo celega dogodka. Priprave na poroko so potekale skoraj leto - vse sem večinoma naredila sama, ker sem perfekcionalistka, sem vedela, da bo vse tako, kot želim le, če naredim 100%. Obleko sem si že kakšni dve leti prej (ob zaroki) narisala in sem vse čas govorila, da jo bom dala naredit. Potem, ko so z datumom začele ideje dobivat obliko - izbor cvetja, barva, osrednja misel, zasnova vabil, dekoracije ipd. se je bilo treba soočit z obleko. Tako za vsak slučaj sem se dogovorila za obisk treh (po izkušnjah drugih) največjih salonov s poročnimi oblekami. Da dobim še kakšno idejo. V prvem sem ostala 4 ure, ker je bila stilistka tako prijazna (kar je na žalost sicer velikokrat redkost) in mi je pustila, da sem se preoblačila v nedogled. Prva obleka, pravljična, romantična in pošita z vrtnicami, je edina ostala obešena v gaderobi. Ne vem, kje sem našla toliko energije, da sem skakala iz ene težke obleke v drugo. Seveda si nisem priznala, da sem se že "zaljubila". Trmasto sem obiskala še druga dva salona, pomerila še dvajset oblek, prespala zadevo in rezervirala prvo obleko, ki sem jo pomerila. Ni bila takšna, kot je bila narisana, bila je lepša. Kljub temu, da je bila cena precej zasoljena, še posebej, ker sem jo nosila prva, me je zagotovo prišlo ceneje, kot če bi svojo narisano spravljala v življenje. Seveda so mi po sanjskem dnevu vsi priznali, da je bila obleka "ta prava". Meni pa je bilo pomembno, da sem bila v njej kot princesa (za mojega princa). Vsem, ki izbirate obleko, želim, da najdete "svojo".
_____________________________
Vsak trenutek mine. A v nas ostanejo tisti, ki nas delajo boljše in srečnejše. Taki postanejo neminljivi.
|