totimato
|
(pozor, dolgo branje, vzami si čas)
Se mi zdi, da bi tole najbolj sodilo v vzgojo, saj čeprav se direktno tega ne dotika, vpliva.
Včasih po mailu dobivamo razne bedarije, včasih pa tudi kakšno stvar, ki nam razmiga možgančke:
Srečno otroštvo.
Če si rojen po letu 1980 to nima s tabo nič opraviti. Bejži.
Današnji otroci so položeni v vato.
Vsi ostali pa lahko čitajo naprej.
Če si kot otrok živel v 50,60 ali 70 sploh ne moreš verjet da smo preživeli toliko let.
Kot otroci smo sedeli v avtomobilih brez varnostnih pasov in zračnih blazin. Naše posteljice so bile prebarvane z barvami polne svinca in kadmija. Stekleničke iz lekarne smo lahko brez težav odpirali, pravtako steklenice z razredčili.
Vrata in omare so bila stalna nadloga za naše prsteke in na kolesih nismo nosili čelad. Pili smo vodo iz pipe in ne iz plastenk. Delali smo si avtomobile iz lesa in na prvi vožnji odkrili, da avtomobilčki nimajo zavor. Smo pogruntali zavore šele po parih nesrečah.
Zapustili smo dom zjutraj in se cel dan igrali. Domov smo prihajali ko so že gorele ulične svetilke.. Noben ni vedel kje smo, nismo imeli pri sebi GSM-ja.
Smo se porezali, polomili kosti, zobe in nihče ni bil zaradi tega obdolžen. Bile so pač nesreče. Nihče ni bil kriv, razen nas samih. Včasih smo se med sabo potolkli, tako je pač bilo in niti naših staršev ni to zanimalo.
Jedli smo kekse, kruh z margarino, pili smo veliko in nismo bili debeli. Pili smo s prijateljki iz ene
steklenice in nobeden ni umrl za posledicami.
Nismo imeli:Playstation, Nintendo 64, X-Box, Videoigre, 64 Tel. programov, filme na DVD, SoroundSound, lastne televizorje, računalnike. Imeli smo prijatelje. Šli smo samo preprosto ven in smo srečali prijatelje na cesti. Ali pa smo samo odšli k prijateljem domov. Sploh ni bilo potrebno zvoniti na vratih, samo vstopili smo. Brez terminov in brez GSM-jev. Noben nas ni pripeljal ali odpeljal - kako je bilo to sploh mogoče?
Izumili smo igre z lesenimi škatlami in teniškimi žogicami. Jedli smo deževnike.Posledic ni biolo - deževniki niso preživeli v naših želodcih. Pri uličnem nogometu je lahko sodeloval le tisti ki ga je obvladal. Kdor ga ni , se je moral sprijazniti z usodo.
Naša generaciaj je znala reševati probleme z zadostno mero tveganja. Imeli smo svobodo, zlome, neuspehe, uspeh in ponos. S vsemi temi rečmo smo znali.
In ti se šteješ med to generacijo?
Čestitam
Moje razmišljanje:
Pojedel sem še kaj hujšega kot je deževnik. Ste vedeli, da so deževniki pravzaprav zdravi za uživanje?
Otroci so sedeli v avtomobilih? Od kar sem shodil me je fotr vozil okoli tako, da sem zadaj stal in gledal naprej med obema sedežema. Svojega sina vozim v enega najbolj varnih avtosedežih na tržišču. Misel: včasih so tovornjaki dosegali le 60 km/h, danes do večtonske zverine ene najhitrejših objektov na cesti - da ne govorimo o razlikah v teži.
Ja, noben ni vedel kje si... ampak, če je te fotr prišel na dvorišče iskat in te ni našel v rangu 50m okoli bloka, sem dva dni bolj previdno sedel (ker me je bolela rit). Prav tako če nisi bil doma ob uri, ki ti jo je dodelil eden od staršev - pa ni bilo važno, če ne veš kaj pomenijo kazalci ali če nimaš ure - vprašaj.
Ne, ni res - obdolženi smo bili za poškodbe. Če so bile neumne, smo bili tudi tepeni. Spomnim se primera, ko nam je avto povozil žogo ni ker se nismo imeli igrati s čem drugim, smo se obmetavali s kamni. Odnehali smo, ko sta bila dva krvava - zvečer, ko so starši izvedeli, je bolelo tudi ostale.
Ni res, da je lahko pri nogometu sodeloval samo tisti, ki je obvladal. Vsak, ki je imel željo in voljo, je smel sodelovati. Med seboj smo se učili. Kolegijalnost je takrat bila precej večja - kaj pravim, hotel sem reči tovarištvo. In važno je bilo, da je bila žoga okrogla in da ni puščala.
Ja, naše generacije so znale reševati probleme z zadostno mero tveganja. Ampak tudi sedanje jo. V mojih očeh, je danes več nevarnosti za mladino, več distrakcij, frustracij, fizičnih in mentalnih ovir. Vata o kateri govori tole sporočilo, marsikaj neželjenega. V naši mladosti, je bilo enostavno in nenevarno. Občasno lahko za to krivimo starše, ravno tiste, ki so jedli deževnike in so bili brez tv igric. V veliki meri pa lahko krivimo današnji stil življenja in visok standard, za katerega smo se tako trudili. Moja starša sta bila doma vsak dan ob 15:00. Jaz danes pridem s sinom domov ob 17:00 - spat pa ga dam ob 20:00. Ali kdo ve kako težko je dobiti službo na štajerskem (oz. v slo). Da ne razmišljam o dobri službi...
Kdo od vas pogleda na deklaracijo, preden kupi nek izdelek, da bi videl, kaj vse je v tem izdelku? Jaz pogledam. Zaradi svojega otroka, da bo lahko jedel deževnike, ki jih najde za hišo. Razlaga zakaj je tako, pa bi bolj spadala na med.over.net.
...bodimo prijazni drug do drugega, že zavoljo starih časov.
Tako kot sta moja starša mene, bi tudi jaz rad zavil svojega otroka v vato pa je ne najdem. Če kdo naleti na kakšno, brez strupov in stekla v njej, naj mi pove kje jo dobim.
Skromen priklon tistemu, ki je prečital do sem in upam, da so možgančki pomigljali.
...ter lp
|
Natisni
, tako da ta do 80 ne velja, vsaj pri nas na podeželju ne. 
. 
(čeprav sem občasno tudi jaz del tega) in samo upam lahko, da svoji dve ne bom vzgojila v razvajeni smrklji, ki ne spoštujeta nikogar. Trudim se, da ne. 
Še štejem zraven?
). res je zanimivo to, kako smo (brez kake ure) vedno vedeli, koliko je ura. smo pač poslušali cerkvene zvonove, pa je bilo. 
Včasih jih prav pogrešam.Sploh pa ni bilo take fovšarije kot je danes.
