AljaM
|
Prvo pravilo se mi zdi, da mora mamica sama priti do odločitve kako in kaj bo počela in se je potem držat. Seveda z atijem vred. Naš sončekje že tri in pol let stara. Trikrat vsega skupaj je spala 12h ponoči, več bi spala čez dan, da jo moramo zbujat, če prepozno zaspi, ker smo če ne pečeni z nočnim ringaraja. Zaspala je običajno na prsih, potem sem jo dala v košarico. Po treh mescih je šla v svojo sobo in v ograjeno posteljico. Jaz sem si po tleh poločila udobne blazine in sem velikokrat zaspala in prespala noč pri njej, ker sem tudi dostikrat zaspala (in še) še pred njo. Kmalu je začela lesti čez ograjo, sem ograjo dala stran, tako so bile blazine na tleh. Če se zbudim, se premaknem v svojo posteljo, če ne pač ne. Včasih Atiju namere "nočne ringaraje" prekrižam ! Pa me pride kdaj tudi iskat! Doživim pravo romantično vabilo! Zdaj je v veliki postelji, kjer pred spanjem bereva, itd. včasih sama še kakšno igrico odigra, me pa vedno čaka. Ali skoraj vedno, da pridem, se uležem zraven nje, se drživa za roke, si dav poljubček za lahkonoč in potem mami zaspi! No, pomeni, da če bi jaz z odprtimi očmi čakala, da njo odpelje, bi ne bi bilo nič iz tega, ker se boji, da bom šla, prehitro. Dejansko se namestim in zaprem oči. Potem je odvisno, kot rečeno od moje lastne utrujenosti. Moja metoda, ki jo bom pač probala dat skozi je pač taka. Dokler jaz otroku ne znam obrazložit do tukaj so argumenti (in zame je otrokova potreba po staševski bližini enostaven argument) od tu naprej pa nimava ne jaz ne ti več nikakršne izbire, njenemu izražanju neugodja, torej joku prihajam naproti z delnimi ali popolnimi zadovoljitvami - objem, držanje za roko, itd. Ko pa prideva do faze, ko ni druge izbire, kot je sprejetje neugodja - torej tudi če jokaš, kričiš, trmariš itd. = skušaš izsilit svoj prav, ti nemorem ugoditi, ker pač imam močnejši argument, ki vzdrži tudi njeno logiko, potem pač ti lahko le stojim ob strani z razumevanjem tvoje stiske, ne bom in ne morem pa ugoditi tvoji kaprici. Primer: sirup je prinas le eden v "milosti" Prospan. Kašelj se vleče že ponoči, zdravnik da Sumamed (če se ne motim), antibiotik, za trikrat izven obrokov in konc. Razlagam, pripovedujem, kot da je študent farmacije, ki se mora te stvari naučit, zakaj to mora pojest, ne glede na to, da očitno noče in jo že zvija od ihte, trme in jokanja. Prigovarjam, iščem nove načine razlage, primere za ponazoritev, itd. Vedno pa zaključim, če zdravila ne poješ, je velika verjetnost, da se bo kašelj podaljšal in povečal, lahko te začne bolet in lahko pristaneva v bolnišnici... Večkrat in večkrat, dokler ne ostane le še dejstvo, ura pač teče in zdravilo mora po grlu! Naznanim, zdaj je čas odločitve, ali poješ sirup ali pa grem pakirat potrebščine za odhod v bolnišnico. To ji ponazorim z dejanskimi potezami, odpiram omare, hočem skozi vrata po torbo itd. V tistem je ona prisiljena odločitve. Še vedno v ihti reče, ne v bolnico, jaz pravim, potem zdravilo. To večkrat ponoviva ob tem, da ji podajam možnosti izbire: lahko ti brizgnem z merico v usta, vodo za poplaknit skrbno pripraviva, - zopet upor, grem še enkrat "po torbe", še enkrat in še enkrat - dokler se ne odloči na kakšen način bo zaužila "manjše zlo"! Ko je pogoltnila, so se meni solze ulile, in se jo pohvalila, da je pogumna, da sem se bala, da bova res morale v bolnišnico, da sem vesela, da mi zato gre na jok, ker sem se tudi jaz bala, ker bi meni bilo hudo grozno, da bi ona morala v bolnišnico. Drugi dan je poskusila zopet z ihto, ne. Sem rekla, da mi je zelo hudo, da pač moram spakirat z av bolnišnico, pa je v trtjem poskusu popustila. Tretji dan sva se samo še o tem pogovarjali, da je to ta zadnja doza zoprnega sirupa, ki sploh ni tako zanč okusa in da sva osvojile velikansko zmago. Potem sva se nagradile (nagrada ni bila neka predhodna obljuba!!!) To je bila ena takšna izkušnja, kako jaz tole hendlam! Dokler nisem mogla z njo debate na logiki vodit, sem jo več časa opazovala in ponujala primerne rešitve, seveda sem pri treh in pol v fazi, ko ji več ne delam stvari, ki jih sama zna in zmore in še posebno, če jih hoče (zahteva, valda!), mora tudi sama nardit. Pred kakim meseci, mi je tako filozofsko spustila: "Ja, jaz nočem, ti pa moraš!" "Zakaj?" "Zato, ker si ti starš!" No moja reakcija je bil pravi krohot. Pa ne mislt, da ji zato ustrežem, ker sem starš. Njena "filozofska" mati je namreč z mnogimi žavbami namazana! En velik poljubček našim dragim sončkom! AljaM
|