nejcko
|
Naj najprej odogovorim na tvoj prvi post: tista moja izjava o ameriških filmih je bila mišljena bolj ironično, zato je tudi smajli zraven, čeprav sem tudi mnenja, da je za vsako fikcijo del realnosti. In ameriški filmi, v kolikor niso ZF, črpajo iz ameriške družbene realnosti, kakor iz družbene realnosti črpajo tudi slovenski filmi, pa iranski filmi, pa nemški itd.
IZVIRNO SPOROČILO: hejdi
Nejcko, nic se ne boj pozne ure, redko grem spat pred drug uro in mi ta ritem spanja treh do šestih ur na noč čisto ustreza že iz študentskih časov. To so moje delovne ure, kot tudi ti praviš, za urejanje službenih zadev - zato, ker me to zanima, ne iz razlogov, ki jih ti omenjaš. Od kod vam, ljudje, toliko strahu?! Toliko strahu nam vlivajo naši vrhovni šefi z nerazumnimi birokratskimi zahtevami in hkratnimi nenehnimi grožnjami z inšpekcijo. Sicer ne vem, ali delaš v šolstvu, ampak glede na to, da se spoznaš na šolske zadeve, verjetno veš, da je mobing čedalje bolj prisoten prav v šolstvu. Ker nas je dosti učiteljev zaposlenih za določen čas, se pač bojimo za službe, ker je le-ta vir naše eksistence in eksistence naših otrok.
Opažam, da so tu dobrodošli le tisti, ki zvesto kimajo in ploskajo, če pa kdo misli drugače, ga je treba takoj popljuvat. Sama potrebujem dobro utemeljene in razumne argumente, da zavzamem svoje stališče. Žal je za nekatere posameznike strah dovoljšen razlog. Osebno sem vesela vsakega pogleda na situacijo, če je le-ta dobro argumentiran. Pri tebi pametnih argumentov nisem našla.
S kričanjem in brcanjem me pač niste prepričali. Sem tiste sorte, ki ne naseda neutemeljenemu strahu in črnim napovedim, še manj nekonstruktivnim kritikam karpočez. Z izgovarjanjem na učence! Ki si sicer želijo znanja in novih izzivov, ne pa ustrahovanja in poniževanja nekaterih učiteljic in celo staršev...Ustrahujejo in ponižujejo nas nas prav starši (in z njimi njihovi otroci), parv tako isto z nami počno naši vrhovni šefi, ki, če učencu slučajno damo popravca (govorim za OŠ) izvajajo nad nami take pritiske, da glava peče. Vse je potrebno imeti dokumentirano, vse moramo imeti datirano, vse moramo imeti urejeno po točno določenih kriterijih - če vsega tega nimaš, sledijo različne sankcije. Pri vsem tem nas nihče ne vpraša, ali ima otrok učne težave ali ne, ali je len ali ne, ali je sposoben ali ne, ali te je 100x poslal v p.m. ali ne, ali dela naloge ali ne, ali med poukom sodeluje ali samo gleda u luft ... Ne, otrok ni nikoli in na noben način kriv.
Nekateri učenci imajo res težave z učenjem in potrebujejo posebne metode dela. Šolsko ministrstvo drastično zmanjšuje ure namenjene učencem s PP.
Vedno več pa je takih učencev, ki so po prihodu v šolo razočarani, ko ugotovijo, da se učijo tisto, ka že davno znajo še iz vrtca. Povejte, drage učiteljice, koliko je otrok v prvem razredu, ki še ne pozna črk, številk, likov, dni v tednu? Razen, če so jih tik pred šolo pozabili, v vrtcih jih namreč še poznajo! Za to nismo krivi učitelji, ampak UN, ki jih delajo ljudje, ki so tisoč let stran od prakse v šolah. Mi moramo hočeš nočeš temu slediti, drugače najeb... Beri: birokracija - mobing - lastna eksistenca
Glede jezika: nisem pristaš raznih zgodnjih hip hop tečajev tujega jezika, razen, če je otrok že v domačem okolju večjezičen. Vendar! Veliko staršev je pripravljenih plačevati za te tečaje. Kasneje pa domače inštruktorje, ki veselo služijo in ustvarjajo še večje razlike v znanju otrok. Meni v življenju nikoli ni ležala matematika. Nisem jo razumela in pika. In sem jo sovražila. Pa sem se kljub vsemu vpisala na ekonomsko-komercialno SŠ (žrtev usmerjenega izobraževanja - šolska sprememba na ad hoc!), kjer matematike kljub temu da so mi jo podajali na več različnih načinov pri večih predmetih, nisem nikoli bolj razumela, nič bolj marala in je nič lažje v življenju ne uporabljam.
Ko pa sem par let obiskovala tečaje italijanščine, ki mi je všeč, pa jo še zdaj po 20 letih znam kar nekaj, pa čeprav je skorajda ne uporabljam.
Izgovor, da je danes zaželeno znanje jezikov torej ne zdrži, ker tisti, ki je bukav za jezike, bo ostal bukav tudi kljub učenju 10 jezikov - celo še bolj zmešan bo od vsega preveč - tako kot sem jaz ostala bukava za matematiko.
Vi torej pravite, da ne smemo dovolit državi, da bi šola ponudila brezplačno učenje tretjega jezika, to naj si privoščijo le "bogati" starši. Sem dala "bogati" v navednice, ker vem, da veliko naših staršev si jemlje dobesedno iz ust, da le omogočijo svojim otrokom čimkvalitetnejšo izobrazbo! Daleč od tega, da bi bili bogati! Za "nebogate" ukaželjne učence po tujih jezikih so še vedno na razpolago izbirni predmeti iz tujih jezikov!
Bila sem v deželi, kjer sedemletni otroci čez počitnice sami delajo tudi do 100 km od doma (če tam dobijo delo), da si zaslužijo denar za šolo. Hvaležni so vsakega dela, še bolj poučevanja! Naše pa zavijamo v vato in jim zato, da nam ne skačejo po glavi raje prižgemo televizijo ali jim potisnemo v roke kako igrico. Vzamemo jim vse želje, vsa hrepenenja, vsa pričakovanja jim izpolnemo na mah, da se le ne bi slabo počutili pred vrstniki. Potem se čudimo, ko v ničemer več ne vidijo smisla. Ja res so bogi. Rojstne dneve morajo praznovati po raznih klubih, ker se mame bojijo, da njihova torta in par prijateljev ne bi bilo dovolj. Obiskovati morajo še pred šolo cel kup tečajev, od jezikovnih do gibalnih, ker starši ne zaupajo vrtcem in šolam, da jim nudijo kvaliteten vsestranski razvoj. Vse to je posledica turbokapitalizma, ki nima nič opraviti s šolsko reformo. Prav nasprotno. Že sedaj so v šoli učenci zaviti v vato in zaščiteni bolj kot kočevski medvedi. To so med drugim "sforsirali" prav tisti starši,, ki želijo vse naj naj za svojega otroka ne glede na ceno in kvaliteto. Ker prav ti isti starši se hudo pritožujejo, koliko morajo njihovi otročki doma delati za šolo in nimajo časa za druge dejavnosti. Začaran krog.
Česa se pravzaprav boji državno šolstvo? Konkurence? Konkurence peščice nedržavnih šol? Javne so itak vse. Ni res. Imamo kar nekaj zasebnih gimnazij in celo eno OŠ. Ne poznam šole, na kateri bi zahtevali socialni status družin in bi učence selekcionirali glede na bogastvo staršev. Je pa najbrž res, da otroci izobraženih ali zelo delavnih staršev, ki svoje otroke vzgajajo v delu, vztrajnosti in navdušenju, pogosteje dosegajo take rezultate, da si šolo lahko izbirajo. Zakaj si torej ne bi smeli izbrati zasebne šole, če jim ta bolj ustreza? Že sedaj se te šole trudijo, da omogočajo šolanje tudi mnogim otrokom iz socialno šibkih družin. Sem prepričana, da ne šola ne učitelji v teh šolah nikakor ne morejo obogateti, kvečjemu delajo za manj denarja (preverjeno!). Predani so svoji ideji nudenja čimkvalitetnejše vzgoje. Organiziranost teh zasebnih šol je povsem drugačna. Že to, da so njihove ravnatelje imenujejo na drugačen način kot v javnih šolah, pove dovolj. Zato je tudi vzdušje med zaposlenimi na teh šolah drugačno. In ker imajo v večini mnogo boljše pogoje za delo, lahko svoje delo opravljajo tudi mnogo bolje. In prav gotovo jim grožnje z inšpekcijami ne visijo tako pogosto za vratom, kot učiteljem na javnih šolah. In verjetno so učitelji tam v del. razmerju tudi čez počitnice, medtem ko mnogim učiteljem na javnih šolah, zaposlenim za DČ, pogodbo prekinejo. Zelo stimulativno, se ti ne zdi?
Če se v tem kaj motim, me pa popravi, prosim. Vidim le, da imajo zasebne šole zelo malo razpisov, medtem ko nekatere javne šole non stop in na vsake par mesecev razpisujejo ista del. mesta Tej predanosti namenijo še velik del svojega prostega časa. Izobrazba pa je itak predpisana z državnim učnim načrtom, ki velja za vse šole. Z večjimi ali manjšimi odstopanji.
Vi torej želite, da bi se na te šole vpisovali le otroci bogatih staršev? Konec koncev mi je vseeno. Ker večinoma bodo to ideološko opredeljene šole, za katere menim, da naj jih obiskujejo ideološko opredeljeni otroci. Če pa imajo vsi možnost vpisa, mi pa prosim povej, po kakšnem ključu bodo v primeru prevelikega vpisa učence selekcionirani. Kateri učenci bodo torej odpadli? Ker dejstvo pa je, da imajo zasebne šole točno določeno kvoto učencev. In ker sama praviš, da bodo to dobre oz. od javnih šol boljše šole (sicer res ne vem zakaj naj bi bile boljše in v čem, če morajo biti izenačene z javnimi ), potem pričakujem tudi množičen vpis na njih. Torej - kako bodo izbirali učence? Po (pre)znanju? Torej bodo umsko manj sposobni učenci diskriminirani. Po soc. statusu? Diskriminacija revnejših. Po ideološki pripadnosti. Ideološka diskriminacija.
Vidiš, odgovori niso preprosti!
Nismo bogati, pa si želim, svoje otroke vpisati na eno teh šol (govorim o osnovni šoli, srednjo, upam, si bodo izbirali sami). Tudi ne želim prejemati kake podpore, ker sem prepričana, da se lahko s svojim delom preživimo, čeprav skromno. Si pa želim, da nam ne bi bilo potrebno plačevati šolnine, zato ker izbiramo šolo z drugačnimi nazori. In kaj boš storila, če bo zaradi prevelikega števila vpisanih otrok, prav tvoj otrok odpadel? Kje boš iskala odgovore na svoja vprašanja in predvsem, se boš kam pritožila? In komu?
In učitelji v državnih devetletkah? Boste ob službo, ker se bojite, da ne boste konkurenčni? Se vam zdi da se od vas ali od otrok zahteva preveč? Česa pravzaprav se bojite? Dajte prosim to pojasnit brez kričanja in šinfanja ljudi, ki misijo drugače. Nekateri se bojimo za službo. Velika večina nas je zaposlena za DČ, zato ob vsakem osipu št. učencev trepetamo za obstanek svojega del. mesta. Celo redno zaposleni. O presingu na nas, sem že zgoraj pisala. In ja, dela imamo že zdaj več kot preveč. Pojavljajo se zahteve, da naj bi bili v šoli polnih 8 ur, od tega po cca 6 ur v razredu, ostali dve uri pa birokracija in priprave. Vse mora biti tipi topi, a na marsikateri šoli si vsi ali pa vsaj po več učiteljev deli en računalnik, en tiskalnik, en fotokopirc. Niti nimamo na voljo vse potreben literature, da o tem, da nimamo svojih kabinetov in torej miru za delo, niti ne govorim.
Za vsak nov TV, računalnik ali nujno potrebni drugi pripomoček večje vrednosti, se mora šola priajviti na razpis in če ima srečo, ji sem ter tja kaj tudi pade.
A po drugi starni gre letno na tone papirja, na litre tinte za fotokop. in tiskalnike, ker mora biti birokraciji zadoščeno. Tukaj se ne špara. Ne špara se na nadzoru nad nami in našim delom, špara pa se na kvcaliteti našega dela.
V zasebnih šolah je položaj drugačen. Dokazano je Škofijska gim. v Šentvidu najbolje opremljena šola v Sloveniji sploh! In verjetno imajo tam učitelji tudi ustrezne del. pogoje.
Kar se tiče udrihanja čez vlado in njene delavce: še nobeni vladi nismo ploskali! Ne tej, ne prejšnji in tudi prihodnji ne bomo! Pa čeprav bo izvoljena tista, ki jo podpiramo. Tako je po mojem mnenju delo politike. Pogovor o vremenu ali o politiki, če nismo ravno vremenarji ali politiki, je samo kramljanje v tri dni. Koristi ali pa ne samo razpravljalcem in nikomur drugemu. Če želimo kaj spremeniti, si moramo priskrbeti ustrezne karte in zaigrati s pristojnimi ljudmi. Sicer lahko opozarjamo na nepravilnosti in osveščamo javnost, kolikor je v naši moči, a pri tem moramo vseeno paziti na jezik in spoštovanje drugače mislečih. Nevarno je tudi zavajanje in ustvarjanje negativnega vzdušja, ker potem zavremo iskanje prave rešitve in delo postane za vse neproduktivno. Usmerjeno šolstvo je živ dokaz za negativnost na ad hock in na silo sprejetih šolskih reform mimo strokovne javnosti in javnosti na sploh. Tudi devetletka se pri tem ne bo nič bolje odrzala. V to sem prepričana, ker se že zdaj kažejo negativne posledice.
To je moje mnenje. Željno pričakujem vaš odgovor, če ga imate.
Toliko z moje strani.
LP
|
Natisni
nejcko, to si pa tolk dobr napisala 
Naši hočejo naredit Ameriko iz Slovenije. Amerika je sicer res dežela priložnosti, kjer lahko skoraj vsak obogati. Samo je malo drugače nategnit 1% Američanov kot pa 1% Slovencev.
Tako da zofvi ta hip ne bo sprejet (proti temu so se zbirali podpisi), učni načrti pa bodo. Vendar je dolgoročno odprto vprašanje, kako bo s tem: zakonom o financiranju in organizaciji VI. Sama sem opozorila sviz, naj ti dve vprašanji vendarle združijo v zahtevah, oz. naj to vključijo zraven pri stavki, vendar ta hip ne vem natančnega še nič. Vam sporočim čez malo več kot en teden, ko bom bolj točno izvedela vse. 
To so tudi demagoške izjave prestrašenih ljudi, s kompleksi, ki nimajo nobenih drugih argumentov, kot obtoževanja drugih z neresničnimi izjavami.
