Gina
|
Ja, jaz sem tudi pogosto zelo utrujena. Meni se zdi totalno nehumano, da moramo ženske hoditi v službo, medtem ko imamo majhne otroke. Morda še gre, ko imaš enega, če imaš pa več kot dva, se mi pa zdi, da je fizično nemogoče vse obveznosti normalno porihtat, pa kolikor toliko normalno preklapljat med službo in domom. V službi človek še funkcionira, ker pač mora, je prisiljen. KO pa prideš domov, pa imaš še tam ogromno obveznosti, te na koncu dneva utrujenost prevzame, na koncu tedna si pa tolk fertik,d a dva dni k sebi prihajaš - en dan ortodont, drug da en roditeljski, tretji dan delavnice, četrti dan spet popoldne služba, potem spet otroške dejavnosti, pa čist normalne reči, kot so štacuna, špecerija, pa otroci so čevlje prerasli, pa rabijo novo kolo, rolerje, pa je treba pogledat, zdravniki, cepljenja, pa kakšen obisk, pa babice in dedki, pa vmes bi človek kaj spekel za zabavo, pa vrt zrihtal, vmes ti pridejo obrtniki delat kaj okol hiše, pri vsem tem osnovne reči, kot so kuhanje, pranje in pospravljanje, ter okolica hiše postanejo postranski. Kje je šele generalno čiščenje! Zadnjič sem pogruntala, da imam pečico čist usrano, pa briga me sicer, samo sem in tja bi moralo priti tudi kaj takega na vrsto...Pa zmeraj kaj vmes pride. Evo, danes nam je televizor na tla padel, smo imeeli cel kaos, pa še vesela sem bila, da ni sinu glavo razbilo, ko je bil spodaj... prejšnji teden smo kidali sneg, še prejšnji nam je zalilo klet od kanalizacije, ma kar naprej nekaj...Če poleg tega gradiš hišo, se včasih še dodatno izobražuješ...ma ne vem, saj smo čarovniki, da sploh zmoremo. Kje je čas za šport, za zabavo, kje je čas za zgolj zjutraj s kremo se namazat? Obveznosti in sprotnih reči je toliko, da ven ne vidim. Tudi jaz sem pozabila na roditeljski, napisan na koledar. Pa moj tudi fejst ornk dela, ni glih pri ta lenih. Tako da...resno razmišljam, kaj bom dolgoročno, da bom ta problem rešila. Nekaj bom zihr, ker tole ne gre več tako. Vse je fajn, samo preveč je vsega. Nekaj bo treba skenslat.
|
Natisni
. Ko pridem domov, bi se najraje zvalila na kavč ter počivala...pa že privihrata otroka in delo se nadaljuje tja do 21 - 21.30 ur. Ne me razumeti narobe, obožujem svoje otroke, obožujem čas preživet z njimi. Samo tako presneto sem utrujena! 
) Pa skolesom je treba še mal se peljat, pa v peskovnik it s tamalim - uf, včasih se mi res ne da. Potem je ura devet, otroci v svojih sobah, jaz pa grozno utrujena ( in mož tudi) . Nato sediva na kavču, ali pa še kar nekaj delava v brezveze ( on si piše opomnik za naslednji dan, jaz prelagam kake stvari od tamalih ) ... Ravno včeraj sem sem mu rekla - pa daj, lepo te prosim, pogovarjajva se o čem, meni je ful bedno takole. Nato sva se objela in oba ugotovila, da je najina "molčečnost" in kao nezainteresiranost drug za drugega, posledica utrujenosti in obremenitev. Pa sva se objela in to je to. Ej, Polonka, samo povejta si, pa bo obema lažje. Vsaj meni je bilo. 
med tednom pa popoldan včasih kar padem dol od utrujenosti, čeprav ne delam nič fizično, ampak ko te stranke psihično utrudijo, da nisi pol za nikamor
je izredno zahteven, ponoči mi še vedno ne spi, tako da sem kronično utrujena. V službi ne mine dan, da me ne bi opomnili na moje bolniške, plača je prenizka. Moj zakon je polomija. Moji starši itak ne vedo, da sploh obstajam, s prijateljicami skoraj nimam več stikov, saj so še vse brez otrok in ne razumejo, da se ne morem več z njimi potepati po mili volji. Poleg tega sem še zbolela, tako da me filajo s tabletami, ki imajo same stranske učinke, pomagajo pa bore malo. Zjutraj se komaj sestavim, ker me telo tako boli, da je joj. Zdravnica mi pa ne more predpisati boljših zdravil, ker so ta predraga, jaz pa premlada, da bi mi jih lahko dali. 
kot sizifovo delo 
