ronja
|
Po moje pomaga, če se ti vsake toliko kaj res bolj hudega oz. potencialno hudega zgodi. Saj vem, da se sliši čudno, ampak res - takrat se zaveš, da ni treba, da je vse super duper tuper, da je važno, samo da je... Recimo moji dve spita izmenoma, tak da nimam nič časa zase, pa sem vedno ful srečna, ko si položim tamalčko na prsi in tam zaspi na meni (če jo odložim pa se zbudi ), ker se vedno spomnim, kako sem pri Ronji hrepenela po tem kengurujčkanju tista dva dni, ko je bila na intenzivni. Je bila grozna izkušnja za moje pojme, ampak mi je hkrati dala nekaj lepega: da znam cenit to, kar imam, da lahko cartam svojega dojenčka v tem primeru...
Je pa res, kar pravi rija, vsakemu kdaj prekipi in enostavno ne moreš več. Ko že 10tič v dopoldnevu dajem ven jogurt, da ga bom pojedla, pa ga moram spet pospravit (sicer bi bil takoj na tleh, pa po celi kuhinji...), pa nisem še nič jedla cel dan, ura se pa bliža 12ti, takrat bi tudi jaz najrajši tulila... Če se spomnim, vprašam tamalo, kako dela račka - ko reče gaga je tako luškana, da ne moreš rjovet nanjo .
Včasih pa pomaga, da se pogledaš zeloooo iz distance - od tam je navadno cela situacija smešna (recimo ko Ronja hoče pomagat in sama odnes kahlico v kopalnico in jo sama zlit v školjko... kar rezultira v posranem hodniku in polulani kopalnici in zbujeni Lejli, ki jo moram dat iz rok...), no, evo, reci, če se nisi malo nasmejala ob tem. meni pa takrat ni bilo nič smešno - ampak če od daleč pogledaš, je ko v situacijski komediji. In je nekak lažje, se oddaljiš od svojih strašnih čustev in se ti vse skup zazdi smešno.
Pa meni pomaga še, če si priznam "svoj del krivde" oz. si rečem, da ene stvari pač skup pašejo, recimo: kdo mi je pa kriv, da sem jo tako zgodaj navadila na kahlico, saj sem sama hotela to. Ali pa se vprašam: ali bi rajši, da ne bi hotela pomagat, da ne bi bila samoiniciativna... Jah, včasih je cena zato pač posran hodnik, ki ga je treba spucat . S težkim srcem si potem pač priznam, da ja, bi vseeno rada, da je kar točno tako, kot je...
Zadnjič je recimo padla v eno ogromno lužo in si totalno usrala svoj edini zimski pajacek, ki ga ima, naš pralni stroj pa je bil pokvarjen... In sem se pač vprašala, a bi rajši, da ne bi bila tako raziskovalna, pa da bi se vsega bala in se zato ne bi nikoli usrala? Jah, seveda ne bi, zato bomo pač prali na roke, če bo treba .
A ti kaj pomaga? Če ne drugega vsaj to, da veš, da se take stvari dogajajo tudi drugim...?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
in itak, da občasno tudi znorim....sploh zadnje čase, ko ga daje neka obupna faza ignoriranja vsega, kar poveva....in zopet smo pospešeno začeli s "šolanjem"....in čedalje bolj mi uspe biti skulirana
. 
