Anonimen
|
Že nekaj dni po RR potekajo na vseh forumih debate o AP. Uspelo nam je, da smo se razdelile na 2 tabora, na tiste za in tiste proti, sedaj pa veselo pljuvamo ene po drugih in skušamo dokazati, katere imamo prav. Ne mečimo si peska v oči in si dajmo najprej priznati, da je eden od glavnih razlogov bil forum dojenje, na katerem so se odvijale »vroče« debate, predvsem tista, v kateri sem jaz označila ravnanje ene od uporabnic za egoistično, ker je kljub temu, da je lahko dojila, otroka po prihodu iz porodnišnice začela navajati na flašo, tudi sama pa je zapisala, da zaradi tega, da je lahko šla ven. In da končno razčistimo, da tega nisem napisala njej osebno, ampak sem kot takega označila način ravnanja. O tem, kakšne opazke so po tistem letele na moj račun, tukaj ne bom razglabljala. Tudi tega ne, kako me je ena od kolegic te uporabnice potem označila za karieristko, da dalje ne bom pisala. No, zadeva pa je taka. Na forumu o povezanem starševstvu ste se potem nekatere zapičile potem na tistih 8 načel (ali idealov) ali kaj že in ker seveda vse ocenjujete(mo) izjemno subjektivno, se je začel kreg. Osebno imam tega poln kufer, zato sem se odločila, da vam napišem skozi svoje oči, kaj povezano starševstvo je. Upam, da boste tudi tiste blazno »anti« toliko strpne, da boste to prebrale in napisale svoje mnenje. K temu, da napišem vse skupaj iz svojega osebnega vidika, me je spodbudila al bina (vsi vemo, da punca rada provocira (al bina ne mislim grdo), da bi iz ljudi potegnila čim več (takšen poklic ima, kaj čmo). Pa dajmo, najprej poglejmo realna dejstva. V sodobnem svetu so nam dostopni vsi mediji. In ti nas bombardirajo z informacijami. Tudi o vzgoji in negi otrok. Sodobna razvojna psihologija nam določa mejnike razvoja otroka (do kdaj mora kaj narediti – pri 2 mesecih dvigniti glavico, pri 5 mesecih sedeti…), sodobna pedagogika nam razlaga, kako vzgajati otroka, da bomo vzgojili t. i. »idealno« osebo, didaktika nam nalaga, do kdaj mora otrok spoznati velike tiskane črke, kakšni so najboljši pristopi k učenju… (karikiram…), marketinške poteze gigantskih proizvajalcev otroške opreme pa nam dobrohotno namigujejo, da je prav ta oprema najboljša za našega otroka. In zato, ker nas je večina pismenih in smo dovzetni za raznorazne informacije, podležemo vsem tem »dobrohotnim« nasvetom in trendom, hote ali nehote. In v poplavi vseh informacij ponavadi pozabljamo na tisto najbolj bistveno – prisluhniti otroku. Zakaj? Ker smo tudi mi samo ljudje, ker tudi mi vsega ne vemo in ne znamo najboljše, čeprav se trudimo po svojih najboljših močeh. Pa dajmo odgovoriti najprej na čisto subjektivno vprašanje. Zakaj je meni osebno filozofija povezanega starševstva všeč. Iz enega enostavnega razloga: zato, ker uči, da moraš pri razvoju prisluhniti otroku in ga sprejemati kot individuum, ne kot »tempirano« bombo, ki mora v realnem roku dosegati vse mejnike psihičnega in fizičnega razvoja. Zato, ker prav na tem forumu mnogokrat zasledim odprte teme kot: Kdaj je vaš otrok začel uporabljati kahlico? Kdaj so vašemu otroku začeli rasti zobje? Kdaj so vaši otroci izgovorili prvo besedo? Kdaj so vaši otroci prvič naredili samostojne korake… In potem berem odgovore, ob katerih so (če je otrok to naredil v časovnem mejniku, ki je za to določen ali celo malo prej) pripopani smajliji, ki ploskajo… Ali pa skrb kake od uporabnic, ker njen malček tega še ni dosegel. Ena uporabnica je lepo napisala, da je vsak otrok ob rojstvu nepopisan list papirja, a žal se mi (starši) tega pogosto ne zavedamo. In če vas že kratica AP tako moti, dajmo, iznajdimo nov termin – ne povezano starševstvo, ampak vzgoja za otroka (ali pa vzgoja usmerjena k otroku). In oglejmo si 8 teh načel v realni luči (pustimo ekstremistične poglede na AP, pustimo ob strani predsodke, da je to nekaj, v čemer se ne najdemo). Priprava na porod (dodajmo temu še naravni porod in povezovanje z otrokom takoj po porodu). Vse se od dne, ko zagledamo magični črtici na nosečniškem testu začnemo pripravljati na porod. Najprej s pomočjo literature (jasno), potem z nasveti mam, prijateljic, znank… Te nam opisujejo porodne bolečine tako podrobno, da se je marsikatera od nas vprašala (Bom zmogla?). V literaturi si ogledujemo slike in si nekako skušamo predstavljati, kako je, ko jabolko na vsak način skušamo potisniti skozi šivankino uho. Pišemo porodne načrte, izbiramo CDje z glasbo, ki jo bomo poslušale, seznanjamo se z vsemi pripomočki, ki lajšajo porodno bolečino… V glavnem… Do poroda smo tako »pripravljene«, da se naše znanje lahko kosa s tistimi, ki so v porodni sobi po službeni dolžnosti. Mnogokrat pa se v ključnem trenutku zgodi, da ugotovimo, da smo popolnoma nebogljene, kljub vsemu znanju. Da smo se me sicer blazno pripravile na porod (prebrale na gore literature), a žal nanj nismo pripravile svojega telesa (tudi duha) – ne znamo se sprostiti (vsi vemo, da popadki najbolj bolijo, če smo nesproščene), silovitost bolečine nas preseneti tako, da več nismo sposobne nadzirati svojega telesa… Prav zaradi tega so nam danes na voljo poleg »blazne informiranosti«, ki vemo, kam nas privede tudi različne alternativne oblike priprave na porod – telovadba za nosečnice, pilates, vaje pod vodstvom fizioterapevta… A je katera od vaših mam bila na telovadbi za nosečnice? Je katera sploh razmišljala o pripravi na porod? Enostavno: priprava na porod mora biti (ne samo intelektualna, ampak tudi psihična, tista, ki nas nauči poslušati svoje telo) in tega se danes zaveda vedno več nosečnic. In mnogokrat se po porodu sprašujemo, kako bi rodile brez partnerja, ki je nekakšen filter med nami in osebjem. Pred leti to, da bi partner bil prisoten pri porodu, ni bilo mogoče (se spomnite?). Kaj pa naravni porod? Za naravni porod je označen vsak porod, ki se ne konča s sekcijo abdomena (se pravi s CR). Me, ki smo rodile s CR, smo pač prikrajšane za ene najlepših trenutkov v življenju (za prvi jok svojega otroka). In če oče ne bi smel biti prisoten pri porodu, bi bil otrok prikrajšan tudi za prvobitno povezovanje starša z otrokom. Tesna povezanost takoj po porodu in v naslednjih nekaj dneh je ključnega pomena za razvoj najlepše vezi med starši in otrokom. Spomnimo se preteklosti (ponovno) – otroka so materi vzeli takoj po porodu, samo od daleč so ji ga pokazali in ga odnesli. Sedaj se vse dogaja v porodni sobi (novorojenčka okopajo, oblečejo in takoj vrnejo staršem) in prve tri ure po porodu so res namenjene prvemu spoznavanju novega člana družine. Pa tudi rooming je dobrodošla novost pri tkanju najnežnejših vezi med mamo in dojenčkom. Kolikor se spomnim, je tudi rooming novost (no, ne od včeraj…) naših porodnišnic, saj če me spomin ne vara 1990 roominga še ni bilo v nobeni porodnišnici. Torej – če primerjamo »preteklost« in »sedanjost« prvega stika matere z otrokom – vzgoja za otroka (po starem AP) poudarja pripravo na porod ;ne samo intelektualno, ne samo skozi babje čenče, ampak pripravo teles in duha. Kot sem zapisala, v prejšnjem stoletju (pa glejmo samo od petdesetih naprej) to nihče nikjer ni poudarjal. Enako je z naravnim porodom – ne vem, če se spomnite, ampak nekaj časa je v 70. letih bil CR pravi trend, ker te je odrešil vseh muk in bolečin. Prav tako ni nihče prakticiral tkanja prvih vezi med staršema in novorojenčkom ali roominga. 2. Dojenje Dojenje je najnaravnejši način prehranjevanja vseh novorojenih sesalcev (drži?). Vsi ostali sesalci, razen človeka in tistih živali, za katere skrbi človek so, če niso dojeni, obsojeni na smrt. Nikjer pa ni zapisano, da je to dojenje za vsako ceno. Nihče ne govori, da morajo dojiti vse ženske. Nekatere pač ne morejo in zato, da človeška vrsta ne bi izumrla, so na voljo prilagojeni pripravki. In zakaj se poudarja pomen dojenja? Zato, ker vemo, da so v 70. in 80. letih mnogi strokovnjaki dojenje skoraj »odsvetovali«. V 70. letih je bilo dojenje »normalno« nekje do 3. tedna otrokovega življenja, v 80. letih do otrokovega dopolnjenega 3. meseca, v 90. letih do otrokovega dopolnjenega 6. meseca. Če bi se poglobile v strokovno literaturo, bi ugotovile, da je mnogo strokovnjakov materino mleko označilo za nezadostno otrokovo prehrano in je takoj po rojstvu svetovalo dodajanje nadomestkov (tudi kravje in kozje mleko – nerazredčeno). In da vas spomnim, da so prakticirali uvajanje GH med 2. in 3. mesecem. 3. Emotivni (čustveni) pristop Kaj je to, se mnoge sprašujete…V prejšnjem stoletju je bil trend racionalnega pristopa k otroku. Pusti ga, če joče, ko se bo utrudil, bo tako ali tako utihnil. Ne objemaj, ne pestuj in ne poljubljaj otroka, ker ga boš razvadil. Ne dajaj mu občutka varnosti, ker se bo tako ali tako moral soočiti s krutim zunanjim svetom. Zaradi nasveta – pusti otroka jokati, se je otrok naše sedaj že bivše sosede zadušil. Ker je pač poslušala nasvete, da naj ga za vsako stvar ne hodi gledat. Mnogokrat so otroke celo zapirali v sobo, da jih niso slišali, če so jokali ali pa dajali naglas televizijo ali radio. Veljalo je pravilo, da se otrok hrani na vsake 3-4 ure (nič prej, fajn pa ga je navajati na vedno večje časovne razmake), da ga ni potrebno nenehno previjati (takrat še ni bilo plenic za enkratno uporabo), saj se bo tako prej navadil suhosti. Vzgoja za otroka tovrstna dejanja označuje za kruta. Saj so. Otrok je nebogljeno bitje, ki potrebuje našo skrb in nego. Zamišljajte si, da imate zlomljeni obe nogi in da vas nihče ne neguje, vam nihče ne prinese hrane vsaj 1x na dan, socialne stike pa vam omeji na minimum, nimate ničesar za brati, ni televizije… Kako se boste počutili? Zamišljajte si, da vas partner 3 mesece ne objame ali ne poljubi… Celo vi bi težko preživeli… Kaj šele otrok. 4. Nošenje Spet zadeva, ki je niste (ali niste hotele razumeti). To ne pomeni, da otrok mora biti nenehno na rokah. Skušajte si pa zamišljati, kako bi se počutili, če bi 7 ali 8 mesecev bili večino časa v postelji in buljili v strop. Otoka nosimo zato, da mu omogočimo, da spoznava svet okoli sebe. Da vidi vse, kar se dogaja okoli njega, ne pa zaradi tega, da bo trpela naša hrbtenica. Tudi vi se najverjetneje najboljše počutite, če vidite vse, kar se dogaja okoli vas. Za otroka pa so ti dražljaji še toliko bolj zanimivi, saj jih šele spoznava. In spet pojdimo v preteklost. Kar nekaj pedagoških struj je zagotavljalo, da bomo otroka, ki ga nosimo razvadili in več ne bo hotel ležati… Ja, pa kaj še. 5. Skupno spanje Nikjer ni zapisano, da otrok mora spati s staršema. Kakršen koli razpored spanja vsem članom družine omogoča najbolj trden spanec, tisti je najprimernejši. Vsi pa vemo, da je bila praksa, da so otroci od prvega dne spali v svoji posteljici v svoji sobi, da si bodo spočili, ne glede na to, kakšne so bile otrokove potrebe. Celo svetovali so, da starši otroka, ne glede na to, da joče celo noč, nikakor ne smejo vzeti k sebi, ker bodo ga navadili na skupno spanje in potem bo le-to imelo psihične posledice, posledično pa se lahko razvijeta celo Ojdipov ali Elektrin kompleks. In sedaj vas vprašam… Se vi česa bojite? Pajkov, kač, kuščarjev, grmenja…In dokazano je, da je noč za nekatere dojenčke najhujši del dneva, ker se ločijo od staršev in ne vedo, da bosta ta zjutraj ponovno ob njem. In če otrok res doživlja takšne travme, če ga je strah, da mamice in očka potem, ko se zbudi več ne bo, ali ni bolje, da ga vzamete k sebi? Če dobro vem, le malo novorojenčkov spi pri svojih starših, saj se separacijski strah pojavi kasneje (prvič nekje okoli 3. ali 4. meseca, pri enih seveda prej, pri drugih pozneje, pri enih pa sploh ne). In mnogokrat starši otroka v svojo posteljo prestavijo takrat. Do takrat pa velika večina dojenčkov noč prespi v svoji posteljici. Torej ugotovili smo, da nimajo vsi otroci enakih spalnih navad in tukaj je potrebno upoštevati individualnost vsakega otroka. Zakaj otroku ne bi tega strahu odpravili in ga pripravili na to, da je spanje ugodno in nenevarno stanje. 6. Izogibanje daljše odsotnosti od otroka Poglejmo najprej v preteklost. Mnogo staršev je delalo v tujini, otroci pa so ostali v varstvu pri babicah in dedkih. Ne le to – mnogokrat se je v preteklosti dogajali, da so starši enega od otrok za nekaj let »posodili« svojim bližjim sorodnikom. In takrat otrok več ni vedel, kdo so njegovi starši. Danes pa to nikakor ne pomeni, da ne smeš iz hiše oziroma da lahko greš samo z otrokom. To pomeni, da moraš znati čas, ki je primeren za separacijo od otroka primerno oceniti, se pravi, da (razen v izjemnih primerih) enomesečnega dojenčka ne boš pustil za cel mesec v varstvu (npr. zato, da boš šel na potovanje). Otroka je treba na odsotnost staršev (enega ali obeh) postopoma navajati. 6 mesečnemu dojenčku je namreč težko dopovedati, da te 2 ali 3 dni ne bo, dveletnemu otroku že enostavneje. Obenem pa moraš vedeti, pri kom se otrok dobro počuti, da mu pač v času odsotnosti varstvo nudi tista oseba, ki ji ta zaupa. 7. Pozitivna disciplina Nikjer ni zapisano, da je vzgoja za otroka naravnana tako, da starši ugodijo vsaki otrokovi želji. In spet poglejmo najprej v preteklost. Mnogokrat je bilo zapisano in tudi slišano, da otrok manipulira s starši, ki ugodijo njegovim željam. Zavedati pa se moramo, da se zadovoljevanje potreb 7 dni starega novorojenčka loči od zadovoljevanja potreb 7 mesečnika. Novorojenček ne bo razumel besede ne takoj, medtem ko bo 7 mesečni dojenček zadovoljevanje svoje potrebe znal odgoditi za nekaj minut. Pri tovrstnem načinu vzgoje za otroka ne gre za popuščanje ali zadovoljevanje vseh želja. Potrebno je uvesti disciplino in meje ter se jih držati (vsi). In kaj je pozitivna disciplina? To je disciplina, ki upošteva tudi otroka, se pravi, da od otrok ne smemo zahtevati nekaj, za kar še niso pripravljeni (npr. navajanje na kahlico pri 6 mesecih ali samostojno pranje zob pri 10 mesecih), da se ne jezimo na otroka, če ne zadovolji naše želje (dveletnik se lahko obnaša samo kot dveletnik in ne kot petletnik, zato moramo vedeti, kam je s takšnim otrokom primerno iti), da dopuščamo otroku, da je otrok (mnogokrat pričakujemo, da se otrok obnaša kot odrasel, zato ga opozarjamo: ne delaj tega, tiho bodi…, nikoli pa mu ne razložimo zakaj, ker tega pa tako ali tako ne bo razumel), da pred otroka ne postavljamo nemogoče zahteve (da nas vedno uboga, da je tiho, ko gledamo poročila…), da otroka, ne kritiziramo in ne kregamo, ko nekaj nenamerno naredi narobe (tudi mi delamo napake, kako jih potem ne bi otroci), da pozabljamo, kako lahko otroka kritiziranje njegovih osebnostnih lastnosti in dejanj prizadene (večina nas je proti fizičnemu kaznovanju, pozabljamo pa, kako nekateri starši manipulirajo – verbalno – z otroki), da otroku s svojim dejanji služimo za najboljši zgled (o tem sem že pisala), da ne smemo gledati samo na zunanje dejavnike, ki vplivajo na otrokovo obnašanje, ampak tudi notranje. Tudi otrok, ki ga vzgajamo po tovrstnem principu, mora imeti meje, mora imeti pozitivno disciplino, tudi on mora biti kaznovan, vendar… Spomnimo se okrutnih disciplinskih prijemov iz prejšnjega stoletja in vse nam bo jasno. 8. Ravnotežje v družinskem življenju To je pa tako enostavno razumeti, ne? Vsi se trudimo, da bi ga imeli. Vsi se trudimo, da bi otrok res bil samo otrok, da bi se s partnerjem fantastično razumela…, da bi bili pri vzgoji in rasti našega otroka prisotni tudi drugi družinski člani… Se pravi družina brez nenehnega kreganja, včasih celo pretepanja Sedaj pa - pričakujem vaša mnenja... Raho Hvala ti Raho, da si se potrudila in na dolgo razclenila osnovne tocke. Veliko vec ljudem bodo zadeve malenkost bolj jasne.
< Sporočilo je popravil Seven -- 5.2.2007 15:20:36 >
|