Anonimen
|
Evo punce - prvič sem rekla ne in sedaj me teži...
Zgodba pa je približno takšna... (precej podobna zgodbi Žalostne). Z možem sva imela dobra prijatelja, vsaj midva sva mislila, da je tako. Vedno, ko je bilo potrebno, sva jima priskočila na pomoč... Sicer sta več kot 10 let starejša od naju, oba enkarat ločena, imata 3 otroke iz prvih zakonov 2 fantka in dekle (že študira). Skupaj smo hodili na morje... in vse ostalo. Lani, ko smo bili na morju (jaz sme že bila noseča) je on nekega večera izjavil, da sedaj pa nekaj časa ne bomo hodili skupaj na morje, ker so njuni otroci že veliki (njegova sinova sta pri materi), onadva pa ne nameravata celi dpust poleg imeti dojenčka (mislim...) Nekako sem šla mimo te izjave - mož me je celo tolažil in komentiral, da je fajn, da je tako odkrit.
Ko smo se vrnili z dopusta sta še vedno vsako nedeljo preživela pri nas. Potem pa sta prihajala vedno manj. Sem si mislila, da nimata časa, tudi jaz sem sama sebi postajala tečna, ampak še vedno pa smo se slišali po telefonu in če je komu od njijo bilo potrebno karkoli narediti, sva seveda oba z možem vskočila.
Ke na PDP nisem rodila, so mi določili datum, ko naj pridem v porodnišnico (01.01.) - za silvestrovo sva torej bila z možem doma. Onadva sta imela zabavo in naju nista niti poklicala. Priletela sta popoldan in ko sem vprašala, zakaj sta naju izpustila (jaz sems e fajn počutila in ni bilo nobene ovire, zakaj naj ne bi za dve urici šla k njima) mi je on rekel, da je tako ali tako brezveze, da hodiva, saj jaz ne morem "feštati". Ko sem rodila (01.01.) ju je mož poklical in ju povabil na kozarček (on mu je komentiral, zakaj danes, ker sta preveč utrujena od včeraj, naj ima on fešto raje jutri) - vse je že bilo pripravljeno. Meni v bolnišnico nista poslala niti sms-a, kaj šele, da bi prišla. Po porodu me je ona prvič poklicala po treh tednih, če ji psoodim obleko za neko proslavo in komentirala, da je menis edaj tako ali tako premajhna. Seveda sem ji obleko posodila (zakaj pa ne, saj je moja prijateljica). Otroka sta prišla pogledat po dveh mesecih - prinesla mu nista nič (ker tako ali tako vse ima je bil njun komentar (?!?) - pa da ne bo pomote - sta dobro stoječa in imata zelo dobre plače). OK - sem si mislila - res nič ne potrebuje.
Potem sem jo enkrat poklicala in je rekla, da je še v službi in da nima časa... Potem me je klicala še enkrat konec aprila, če bi ji posodila AMC posodo, ker imajo fešto in če bi skuhala za družbo pasulj. Sem rekla, da ni problema... Mož ji je odnesel posodo in pasulj pa me ni niti poklicala, da bi rekla hvala.
In potem me je klicala včeraj pozno popoldan (nekje okoli 18.00) in mi rekla, da bi pod nujno potrebovala potrdila za likovni krožek, saj sem ji jih dve leti zapored delala jaz v službi. Ne vem zakaj, ampak mrtvo hladno sem ji odogovrila, da jaz v nedeljo ob šestih ne bom hodila v službo printat potrdil za njo, ker imam doma štirimesečnega dojenčka, ki ga moram skopati in dati spat. In da me odkar sem rodila kliče samo takrat, ko nekaj potrebuje.
Sedaj pa se sprašujem, če sem prav storila... Oglašati se je namreč začela moja vest... Dajte punce, povejte, kaj bi ve storile na mojem mestu???
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
