ronja
|
Hm, jaz pa vse tole vidim iz druge strani: seveda je tudi meni žal, ko vidim, kaj vse hudega se nakaterim zgodi, ampak mi pa da nor optimizem, ko vidim, kaj vse smo ljudje sposobni prenest... In si mislim, punca/fant, če tole zmoreš, potem lahko tudi rešiš vse skup! In vidim, kako srečo mam, da se meni kaj takega ne zgodi...
In obratno: kadar vidim kako res trapasto težavo, nekaj s čimer si ne bi nikoli hotela zakomplicirat življenja in mi je smešno, da se kdo s tem obremenjuje, sem vesela, da si midva s tem ne komplicirava življenja in si rečem, kako srečo mam, da me te stvari ne motijo...
Moje težave, hm, po pravici povedano, se mi ob teh res ne zdijo velike... In to je tudi +.
Ko mi je recimo najbolj slabo, se spomnim vseh tistih, ki ne morejo zanosit in si mislim, mater mam srečo, kaj bi one vse dale, da so na mojem mestu in grejo zdajle bruhat... In mi je lažje, ker je moja težava naenkrat prav banalna proti drugim...
Ok, sem bolana, ne morem športat, ne morem v službo, oboje pogrešam za znoret, nisem človek za bit pri miru... Potem se pa spomnim tistih, ki so izgubile/i otroka, pa si rečem, ma kaj bi tole, to bo trajalo še kak mesec max, potem bom pa spet kot prej... In se spet sama sebi zdim trapasta, če bi se zato smilila sama sebi. Saj ne rečem, da je fino bruhat, da je fino met vročino, virozo, da je fino bit kakorkoli bolan, ampak dokler mi rečejo, da je z  zaenkrat vse ok in imam krasnega fanta, sem čisto zadovoljna, kaj hočem več??? Je ljubeč, potrpežljiv, zanesljiv, intiligenten, ma smisel za humor, z njim se lahko smejem, debatiram, zna odkomplicirat stvari,... Da bi me ob tem nekaj težilo? Včasih mam mal slabo vest, da mam tako srečo, to je vse...
Mam krasno "taščo", ki me ma rada, jaz pa njo, tudi sicer sem vedno mela kar srečo s starši od fantov, so me meli kar radi večinoma, ampak tale pa še prav posebej... Fanta res kliče vsak dan, ampak to je njegov problem, če ga ne moti, zakaj bi motilo mene?
Mam super starše, vsak dela napake, ampak kar sta onadva meni dala, ni ratalo vsakemu staršu dat otrokom in tega se zavedam. Že od genov naprej, hehe:) Ni se mi treba mučit za kake stvari, dala sta mi zaupanje, optimizem, ne vem, humor, kaj pa vem, kako bi temu rekla... pač, precej tega. Mam še to srečo, da sta oba še zdrava, da sta pogumna in da mi ni treba ponavljat njunih napak.
Mam brata, na katerega lahko vedno računam in sestro, ki mi hoče dobro, ni ravno človek za računat nanj, ampak ni slaba po srcu in se da z njo met super debate.
Ne vem, če je vedno tako, da se ne zavedamo, da bomo sami nekoč tašče: moja se očitno tega zaveda, zato je po moje tako dobra do naju, ker je mela oz. ima sama precej smole s svojo taščo... Ista je bila moja babica, super tašča, ker njena tašča ni bila taka do nje...
Bivša vesta, da se lahko obrneta name, če bosta kdaj kaj rabila, jaz se lahko nanju. Ko je enemu umrl otrok, me je poklical... Ko ga je že prej pustila punca tudi... Ne vem, meni se ne zdi tako črno vse skup.... Imata oba fajn punce oz. eden že ženo in otroka . Zakaj bi si želela karkoli slabega za kogarkoli od njih? Saj sta v redu človeka, sicer ne bi bila z njima, ne?
Razumem tudi, da je punca drugega jezna name, se mi zdi trapasto , ampak jaz nimam kaj naredit pri tem, kaj on čuti, stike z njim sem ravno zato pretrgala... Ker mu hočem dobro, pa njej seveda tudi... Saj mi ni nihče nič takega naredil... Do takrat sem ga tudi prepričevala, da naj se neha bat in naj jo vzame k sebi, ne da plačuje nekje najemnino, on ma pa celo stanovanje... No, zdaj sta skup
Bivša od fanta je super punca, vem, da ga je mela še ful rada, ko sva začela hodit, čeprav tega takrat nisem vedela in mi je bilo hudo, ko sem to zvedela. Tudi kasneje bi ji z veseljem pomagala, kjer sem pač lahko, samo ona ni želela, kar tudi razumem. Zdaj ima otročka in je srečna, vsaj kolikor veva.
Pred leti sem mela ornk prometno nesrečo, ki jo je povzročil vinjeni voznik. Kaj naj se jezim nanj? Fant je bil star 18 let, bilo mu je ful žal in sem prepričana, da tega ne bo več naredil. Še zdaj mi piše... Meni to več pomeni kot to, da bi ga tožila...
Ko vidim koga, ki mu je ratalo, da je srečen, se mi zdi super - kaj res mislite, da ne mislimo vsi tako???? Rada bi, da bi bili vsi srečni, starša z novima partnerjema, bivši fantje s svojimi novimi ljubeznimi, da bi bratec in sestra našla nekoga posebnega, da bi vsem tu, ki se trudijo dobit , to čimprej ratalo, da bi vsi rešili vse probleme... Mogoče sem res naivna, ampak meni se zdi to dokaj normalno razmišljanje...
|
Natisni
za tvojo pozitivo, se strinjam z vsemi, a da se gledati na življenje tudi s pozitivne stvari, slabe stvari naj te samo opomnijo, da življenje pač ni kar tako, naučijo te pa veliko, sploh videti, da je v življenju še kaj drugega in koliko hujše je komu drugemu kot pa nam, sama sem hvaležna za vse, dobro in slabo, iz mene je naredilo tako dobro kot slabo osebo, ki sem, sem pa nase tudi ponosna, včasih pa tudi malo razočarana, kako že pravijo: 
