Zora20
|
Pozdravljene, tudi jaz se pridružujem klubu na kvadrat :) Moja izkušnja je zelo boleča...Pri 23 letih sem po komaj preživelem porodu tako mene, kot mojega sina, začela dojemati svet okoli mene s popolnoma drugačnimi očmi... spregledala sem....Nasilno obnašanje partnerja, da sem bila ujeta v začaranem krogu nihanja odnosov od tega, da smo se lahko imeli super, do tega da sem bila podvržena psihičnim zlorabam v takšni meri, da na trenutke, res nisem razumela s kakšnim namenom sem bila poslana nazaj.... Zdaj vem, biti mojemu sinu mama, zaživeti na novo, oditi vstran.... Čeprav tudi doma ni nič lažje, ker stari starši vedno podpirajo bivšega, v tem smislu, saj dokler ni pijanec, kurbir in te ne pretepa, tako moraš potrpet...A samo jaz vem kako je bilo, ko smo bili skupaj in kaj se je dogajalo med štirimi stenami in ne čutim nobene krivde, da nismo več družina, zato skušam to enostavno preslišati in živeti skupaj s svojim sinom svoje življenje, ker nisva nikomur nič dolžna. Vsak dan posebej se lahko zahvalim, da mi je bila dana še ena priložnost, in da je moj sin kljub zapletom vesel in zdrav fantek :) Zdaj ko sem malo izlila svojo dušo.............. pa mogoče še en predlog iz moje strani..... lahko bi samske mamice, s svojimi otročki organizirale tudi kakšno srečanje, izlet, naši otroci bi se skupaj igrali, me pa bi se druga drugi malo zaupale, pa verjamem, da bi nam bilo lažje... Sama vem, da me težko razume nekdo, ki tega ni doživel na lastni koži, in se mu verjetno v njegovih očeh samo smilim, ter si verjetno misli, kakšna sreča, da se to ni zgodilo meni.... A takšno je življenje, sama pravim, da je se je potrebno kadar padeš iz konja življenja, pogumno pobrati nazaj v sedlo in odjezditi najprej.... Najpomembnejša je sreča nas samih in naših otrok :) Zainteresirane, za organizacijo se mi lahko oglasite tudi preko zasebnega sporočila :) Pozdravček
|