Anonimen
|
Vem, da ljubezen ni matematika, da je težko dati komu natančna navodila, kako postopati v kakšnem primeru. V knjigi je bil opisan primer, kako ravnati, če ti pride mož pozno domov (se ne kregati), nisem vam napisala vsega o tem primeru, res je, da gre za žensko, ki preveč ljubi in se sekira, ker ga ni doma, torej ta ženska še ni v tisti fazi, ko bi že "ljubila samo sebe", ko bi je moževo pozno prihajanje več ne vrglo s tira, spustila sem ven tudi to, da bi taka ženska prej, pred prihodom moža, morala poklicati svojo mentorico v organizaciji, ki je nekaj takega kot AA, le da je za od ljubezni odvisne ženske. Te ženske so bolje rečeno odvisne od prepirov, razburjenja, sekiranja, skrbi za svojega moškega, niti slučajno niso mirne, ko npr. pride mož domov, skregajo se, a dosežejo le to, da ima mož izgovor, drugi dan pa ga spet ni domov, one pa se ne ločijo. Razumela sem, kaj je hotela povedati Gina in ostali, zdaj me pa zanima dvoje, samozavest in ljubiti samega sebe. A ste vi vedno enako samozavestni ali je to malo odvisno od dobre in slabe volje, spočitosti, trenutnega stanja v družini, na delovnem mestu ipd. Brala sem ene kriterije, po katerih lahko ugotoviš, če imaš slabo samopodobo. Niti enega od njih ne izpolnjujem. A vendar si včasih mislim, da jo imam, sploh ko se pred kom zmedem in ko si kasneje mislim, pa kako sem lahko tako odpovedala, morala bi mu reči to pa to, ne pa tega in tega. Nimam primerjave s drugimi ljudmi, kaj v resnici čutijo, se čutijo samozavestni ali se kdo le dela, da je ali ni....... Z ljubeznijo do samega sebe je pribliđžno isto kot s samozavestjo, a tu še manj vem, če se ljubim ali ne, včasih se, včasih ne, lahko, da se vedno ljubim, da je normalno, da si rečem, ko se spomnim kake napake, kako budalo, a ste vi ves čas prepričani, da se ljubite, prosim?
|