timeja
|
Pozdravljene!
Jaz sem prejšnji teden prišla iz bolnice, po splavu v 21 tednu. Zjutraj sem čutila samo bolečine v spodnjem delu trebuha, popoldne pa še v križnem delu. Ker delam v vrtcu sem mislila, da se me loteva nekakšna gripa, ko pa sem prišla domov sem v reviji prebrala, da gre za popadke. Takoj sem šla k svojem G, ki je ugotovil, da srček več ne bije . Poslav me je v bolnišnico, ker sem imela popadke že na 5 minut in v bolnici sem brez umetnih popadkov tudi splavila .
Moram povedat, da mi je bil partner v veliko pomoč, toda še po enem tednu se ne moreva pogovarjati o tem dogodku. Nikakor ne najdeva besed, da nebi jokala, že sam pogled ko se srečava z očmi nama pove, da najine pikice ni več in spet jočeva. Vem, da jok pomaga in tolaži me tudi to, da imam doma tri leta starega sinka, ki mu je bilo treba razložit, da ne bo dojenčka. Sedaj mi vsak dan pove, da je naš dojenček v nebesih. Upam, da bo kmalu pozabil na to ker je zelo mučno za vse.
Upam, da bo ta žalost kmalu iginila. Vem, da pozabla ne bom nikoli in da bojo brce, ki sem jih čutila zadnji mesec, vedno z menoj. Slikice UZ imam nalepljeni pri postelji, da se vsako večer poslovim, ker želim, da še ostane nekaj časa z menoj. PA ČEPRAV VEM, DA JE TAKO TEŽJE POZABIT.
Sprašujem se samo to ZAKAJ PRAV JAZ , tega ne privoščim nobeni.
Žalostno toda resnično, zakaj je bilo vseskozi vse vredu, zdaj pa naenkrat to. Zakaj moramo nekateri toliko pretrpeti, zakaj nam ni dano, da ljubimo tisto, kar imamo radi!!! ZAKAJ ZAKAJ ZAKAJ?
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Ne vem, kaj naj ti rečem.Tudi sama sem šla čez ta pekel.Upam, da bo v prihodnje boljše! 
. Sem pa nekje prebrala, da je narobe truditi se pozabiti. Sodelavka je dvakrat splavila, no sedaj ji je uspelo in ima drugega fantka. Pa še danes prižge svečko na dan izgube. Morda bo pomagalo ... 
in vas čuva.
nekega dne pestovale nase bejbije. 
O NAŠIH DOJENČKIH IN DOJENČICAH. 
Sama sem po izgubi sinka v 20. tednu nosečnosti nepretrgoma jokala cela dva tedna. In moj ljubi z menoj. Vsak večer sva se v nedogled pogovarjala vedno ene in iste reči - o najinem 
ti pošiljam. Nisi sama 
