Anonimen
|
Tessa, pri nama je bila situacija podobna. On ima punčko iz prejšnje zveze. Takrat, ko sva se spoznala, je bila stara 5 let. Ker se nisva ne vem kako mlada spoznala, sem čez kakšni dve leti tudi jaz začela premišljevati o otroku, čeprav si ga res nisem ne vem kako močno želela. Ampak on je bil odločno proti, iz istega razloga, kot ga navajaš ti. To me je takrat prav tako prizadelo kot tebe. Tudi jaz sem se sama sebi zdela kot druga violina. Zdelo se mi je nekako tako, da če bi rekel, da si tudi on želi otroka, potem bi sama predlagala, da bova še malo počakala, ker pa je bil tako odločno proti, sem bila pa žalostna. Ampak počasi so se stvari uredile. Mala je postajala starejša in ni bila več tak nebogljen otroček, poponoma odvisen od staršev, pa tudi leta, ko ni več živel v tesnem stiku z njo, so najbrž malo zacelila njegovo ranjeno srce.
Skratka o tej tematiki nisva več ne vem koliko resno govorila, jaz sem sicer take sorte, da eno stvar navijam do nezavesti, ampak bolj za šalo kot zares. V smislu "ma daj nooo", pa tisoč razlogov najdem, zakaj bi nekaj rada. Tako človeka spraviš počasi v dobro voljo in težava ni več tako huda in resna. No, in ko je bila deklica stara nekje med 8 in 9 let, se je "zgodilo". Najprej je bilo malo nerodno, kako ji to povedati, ampak na koncu je vse steklo gladko in smo se skupaj veselili bratca, ki ga ima sedaj tudi ona zelo rada (kadar ji ne teži do nezavesti).
Hočem reči, pusti času čas. Njemu se njegov otrok zdaj dejansko preveč smili in res tako čuti, kot pravi. Sčasoma pa bo vse lažje. Otrok bo zrasel in očku ne bo več tako hudo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
